Nemalokrat sposobnost biti sam povezujemo s samostojnostjo, neodvisnostjo ali prepričanjem, da drugih ne potrebujemo. V resnici pa je ravno nasprotno. Naša zmožnost, da smo lahko sami, se ne razvije v izolaciji, temveč skozi zgodnje izkušnje varnih odnosov z drugimi.
Kaj je kapaciteta biti sam?
Britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott je zapisal, da gre pri kapaciteti biti sam (t.i. the kapacity to be alone) za zmožnost, da smo lahko sami s svojimi mislimi in občutki in z njimi zdržimo, ne da bi nas pri tem preplavili tesnoba, občutek praznine ali vzgib, da bi se pred njimi umaknili in zamotili. Razvita kapaciteta biti sam pa ne pomeni, da bomo vedno zmogli ostati sami s svojimi občutki. V obdobjih večjega stresa, izgub ali drugih življenjskih okoliščin lahko vsi začasno težje prenašamo svoje doživljanje in iščemo različne načine, kako si stisko olajšati. To je povsem normalno in ne pomeni, da te sposobnosti nimamo razvite.Kako se razvije?
Najpomembnejša ugotovitev Winnicotta je, da se kapaciteta biti sam začenja razvijati že v zgodnjem odnosu med otrokom in primarnim skrbnikom. Otrok ob dovolj dobrem čustveno uglašenem, odzivnem in predvidljivem skrbniku postopoma razvija občutek, da je svet varen in da bo nekdo na voljo, če ga bo potreboval. Hkrati mu skrbnik dopušča dovolj prostora za samostojno raziskovanje sveta, igro in tudi dolgčas, ne da bi ga pri tem pretiroma usmerjal in posegal vanj, če tega ne potrebuje. Sčasoma otrok ta občutek varnosti ponotranji. Zunanja prisotnost skrbnika se postopoma spremeni v notranji občutek varnosti in opore. Ob takšnem razvoju lahko v odraslosti tudi takrat, ko je oseba sama, ne ostane sama s svojo stisko, temveč čuti varnost v sebi in hkrati verjame, da lahko dobi podporo drugih, ko jo potrebuje.
Kako se zmožnost, da smo lahko sami s seboj izraža?
Donald Winnicott je kapaciteto biti sam opisal kot pomemben znak čustvene zrelosti. Ko je ta zmožnost dovolj dobro razvita, lahko samoto doživljamo kot prostor za počitek, razmislek ali stik s seboj. Poleg tega se kaže v:
- zmožnosti, da lahko uživamo v dejavnostih, ki jih izvajamo sami,
- zmožnosti, da se po umiku v samoto vrnemo v stik z drugimi,
- zmožnosti, da lahko ostanemo z mislimi in občutki brez pretirane potrebe, da bi jih utišali z delom, uporabo telefona ali drugimi aktivnostmi,
- ohranjanju odnosov zaradi potrebe po bližini in ne občutka, da brez osebe ne zmoremo biti.
Kaj pa, če kapaciteta biti sam ni dovolj dobro razvita?
Če zmožnost biti sam ni dovolj dobro razvita, se oseba skuša izogniti občutkom, ki se v samoti lahko pojavijo. To se kaže v:
- nenehnem iskanju novih aktivnosti in obveznosti,
- odpravljanju neprijetnih občutkov z impulzivnimi dejanji, pretirano uporabo telefona in ostalimi načini iskanja zunanjih dražljajev,
- iskanju stika z drugimi z namenom izogibanja lastnim mislim in občutkom,
- izogibanju počitka,
- doživljanju občutkov praznine in izgube lastne identitete, ko nismo v stiku z drugimi.
Vprašanja za samorefleksijo
Ko razmišljamo o lastni kapaciteti biti sami s seboj, lahko to raziščemo z naslednjimi vprašanji:
- Kako se počutim, ko sem sam_a?
- Kako razlikujem med samoto in osamljenostjo?
- Kaj doživljam, ko nimam ničesar za početi?
- Kako doživljam dolgčas?
- Kako doživljam sebe, svoje občutke in misli ko sem sam_a in kako, ko sem z drugimi? Čemu pripisujem morebitno razliko v doživljanju?
- Kaj mi pomaga, da čutim varnost tudi takrat, ko sem sam_a?
Maša Pupaher, mag. psihologije in spec. psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Čutite v odnosu dolgočasje?
7 učinkovitih idej za manj časa na telefonu
Osebna rast