Izgorelost: Kdor ne dela, naj ne jé

Spodnja zgodba je zapis terapevtske izkušnje Zlatka, ki je dolga leta svojo vrednost meril skozi delo, uspeh in zmožnost, da vedno zdrži. Delo mu je dajalo občutek potrditve, hkrati pa ga je počasi oddaljevalo od sebe, odnosov in telesnih opozoril.

Ko telo ni več zmoglo slediti notranjemu pritisku, se je ustavilo na način, ki ga Zlatko sam prej ni zmogel. To je zgodba o izgorelosti, a tudi o učenju, da človekova vrednost ni odvisna samo od njegove produktivnosti.


Pri nas se pogosto zdi, da je delo eno glavnih meril človekove vrednosti. Tudi sam sem dolgo tako živel. Veliko sem delal, želel ustreči, biti uspešen, prvi in najboljši. Delo sem postavil pred družino, prijatelje in svoje zdravje, uspeh pa je postal moja potrditev, da sem dovolj vreden. Po letih intenzivnega dela sem postajal vse bolj utrujen. Delo, ki me je prej veselilo, mi je postajalo naporno, tudi v počitku se nisem znal umiriti. Ves čas sem moral nekaj dosegati, kot da brez tega ne obstajam.

Hotel sem biti uspešen, občudovan, prvi in najboljši. Bil sem ponosen na svojo delavnost, na to, da ne počivam, da ves čas nekaj zmorem. Dolgo sem verjel, da je moja notranja energija neskončna in da lahko telo brez težav sledi vsem mojim ambicijam.

Po letih intenzivnega dela sem postajal vse bolj utrujen. Delo, ki me je prej veselilo, mi je postajalo naporno, tudi v počitku se nisem znal umiriti. Ves čas sem moral nekaj dosegati, kot da brez tega ne obstajam. Potem pa je prišel zlom. Začelo me je dušiti v prsih, vrtelo se mi je, srce mi je razbijalo. Bil sem prepričan, da doživljam srčni infarkt, a na urgenci so ugotovili, da gre za akutni stresni dogodek oziroma panični napad. Telo me je ustavilo, ker se sam nisem znal. Sledila je bolniška in zelo težko obdobje. Počutil sem se ničvredno, ker nisem mogel delati.
S pomočjo psihoterapije sem začel razumeti vzorce in prepričanja, ki so me gnala čez rob. Počasi sem se učil nečesa, kar mi je bilo najtežje: da lahko sebe sprejmem tudi takrat, ko nisem perfekten, ko ne zmorem vsega in ko nisem ves čas uspešen. Danes še vedno iščem ravnotežje, a vem nekaj bistvenega: brezpogojno sprejeti samega sebe ni pomembno le za izhod iz izgorelosti, temveč za življenje nasploh.

Zlatko Bojanović,
specializant transakcijske analize

Oglejte si
naše terapevte s področja izgorelosti



Kaj nam pomaga razumeti ta zgodba?
 

Izgorelost ni le posledica preveč dela. Pogosto je povezana tudi z notranjimi prepričanji, da moramo biti vedno močni, uspešni, koristni in brezhibni. Ko človek dolgo deluje preko svojih meja, lahko telo in duševnost začneta opozarjati z izčrpanostjo, tesnobo, paničnimi odzivi ali občutkom popolne nemoči.
Psihoterapija lahko pomaga prepoznati vzorce, ki človeka ženejo čez rob, ter postopoma graditi bolj zdrav odnos do dela, počitka, meja in lastne vrednosti.



Morda bi vas zanimalo tudi:
Depresija: Barve življenja so se vrnile
7 učinkovitih idej za manj časa na telefonu
Stres




Prenesi eRevijo

Zgodbe iz psihoterapevtskega naslonjača

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se