Rojstvo otroka: tranzicija v novo življenje
Ob prihodu otroka se življenje obrne na glavo. Spremenijo se navade, urniki, prioritete, včasih celo vrednote. Naenkrat, sploh za mamo, se začne cel svet vrteti okoli dojenčka, saj je ta stoodstotno odvisen od odrasle osebe, ki zanj skrbi. Prvi meseci z dojenčkom navadno veljajo za najbolj zahtevne, saj se je v kratkem času potrebno soočati z velikimi spremembami in dojenčkove potrebe zahtevajo veliko energije. V večini primerov se življenje po nekaj mesecih stabilizira, družine najdejo neko novo rutino, mame pa se urijo v iskanju ravnovesja med skrbjo za otroka in vsemi ostalimi obveznostmi. V Sloveniji imajo mame možnost približno enoletne odsotnosti z delovnega mesta, kar ponuja precej dobre predpogoje za adaptacijo na življenje z otrokom, vzpostavitev varne navezanosti in omejeno prisotnost večjih stresorjev v otrokovem prvem letu življenja.
Vrnitev v službo odpira vrsto dvomov, strahov in občutkov
Po enem letu pa za večino napoči tisti čas, ki s sabo prinaša veliko stresa in skrbi: vrnitev v službo. Mnogokrat je ta korak povezan z intenzivnimi, včasih celo nasprotujočimi si čustvi: strah, veselje, krivda, jeza, olajšanje, vznemirjenje … Popolnoma normalno je, da je paleta čustev ob tako pomembnem prehodu zelo raznolika in pestra. Popolnoma normalno je, da se pri marsikateri mami vrstijo veselje ob povratku v službo in hkrati tesnoba ali žalost ob separaciji od otroka. Popolnoma normalno je, da nastopijo dvomi, kaj je prav in kaj ne ter nova vprašanja o tem, kako biti ob delu še vedno tudi najboljša mama za svojega otroka.Včasih je separacija od otroka nočna mora…
Pri svojem psihoterapevtskem delu pa se včasih srečam tudi s primeri, ko so občutki ob vrnitvi v službo tako kompleksni in težki, da mame pahnejo v globoko krizo, zaradi katere potem poiščejo terapevtsko pomoč. Pri nekaterih ženskah se pojavijo zelo hudi občutki krivde in velik strah, da bo za otroka separacija od mame izredno travmatična in težavna. Bojijo se tudi, da v vrtcu ne bodo dovolj dobro poskrbeli za otroka. Včasih so te skrbi sicer res vsaj deloma upravičene – na tem mestu je potrebno poudariti, da so si otroci medsabo različni in tako tudi njihove potrebe ter razvojni tempo.
Vendar se pri terapevtskem delu včasih pokaže, da se pri nekaterih ženskah ob vrnitvi v službo oziroma otrokovem uvajanju v vrtec odpre njihova lastna separacijska rana, ki izvira iz nerazrešenih izkušenj iz časa otroštva.
Včasih je separacija od otroka olajšanje…
Na drugi strani spektra pa se kdaj najdejo tudi ženske, ki v vlogi mame precej trpijo in komaj čakajo, da se vrnejo v službo. Včasih se odločijo, da predčasno prekinejo starševskidopust in se vrnejo na delovno mesto. Veliko je razlogov, zaradi katerih je lahko materinstvo psihično in fizično tako naporno, da se ženske raje prej vrnejo v službo, kot da bi cel
dan bile ob otroku. Včasih je dojenčkova popolna odvisnost od mamine skrbi za žensko enostavno preobremenjujoča, celo ogrožujoča – tudi v tem primeru imajo tovrstne težave z
vzpostavljanjem in ohranjanjem stika korenine v otroštvu.
Za marsikatero žensko pa je vstop v materinstvo težek tudi iz vidika socialnega življenja, saj po prihodu otroka veliko časa preživijo za štirimi stenami, prijateljice se oddaljijo, ostanejo same.
Poglavje zase bi si pri tej temi zaslužila tudi poporodna depresija, zaradi katere trpi ena ženska izmed sedmih in ima močan vpliv na odnos z dojenčkom ter na priznavanje sebe kot dovolj dobre matere, ki je sposobna poskrbeti za svojega otroka.
Ali bom dovolj dobra…?
“Ali bom dovolj dobra mama?” “Ali bom zmogla opravljati službo kot prej?” “Ali bom sploh sposobna skrbeti za otroka in delo hkrati?”…To so le nekatera izmed vprašanj, ki pred povratkom v službo mučijo skoraj vsako mamo, sploh pri prvem otroku. Po enem letu doma ob otroku je vrnitev na delovno mesto za mnoge nepredstavljiv korak, ki s sabo prinaša celo vrsto sprememb in novosti. Poleg strahov v zvezi z otrokovo adaptacijo se pojavljajo tudi strahovi v zvezi z učinkovitostjo in produktivnostjo v službi. Mnogokrat so te skrbiprisotne predvsem pri mamah, ki premalo spijo in ne vedo, kako bodo sploh zdržale ob dodatnih naporih in stresu. Tudi v primeru, da otrok zelo malo jé in se še veliko doji, so mame včasih precej anksiozne glede daljše odsotnosti od doma. Tako se včasih ženske znajdejo v pravem čustvenem vrtiljaku, kjer je pogosto rdeča nit občutek krivde – bodisi glede otroka (“nisem dovolj dobra mama”) bodisi glede dela (“nisem dovolj učinkovita, prisotna, fokusirana …”).
Kako poskrbeti za čimbolj nežno tranzicijo?
Ključno je, da mama v tem obdobju čimbolje poskrbi zase – najprej s tem, da si dovoli začutiti celo paleto občutkov in je tako v stiku s sabo.Pomembno je tudi, da si priskrbi čimboljšo podporo (tudi praktično) s strani bližnjih, če so ti dosegljivi, saj bo tako lahko bolj osredotočena na lastne potrebe in potrebe otroka.
Priprave se lahko začnejo recej pred odhodom v službo, sploh pa je dobro, da se mamica z otrokom veliko pogovarja – npr. mu razloži, da bo šla delat, on pa v vrtec, da bosta potem kmalu spet skupaj, da ga ima rada, itd. Tudi otroku je lažje, če ni kar vržen v neko novo situacijo, pač pa je mama ob njem, kar se da sočutno in prisotno. Pri tem je najpomembnejše, da je v sebi stabilna in suverena, saj bo to otrok začutil in bo torej mama predstavljala zanj varno oporno točko. V nasprotnem primeru, torej če je mama v popolnem kaosu, prežeta z občutki krivde in dvomi, bo tudi otrok zmeden in bo celotno situacijo doživljal veliko bolj ne varno in dramatično.
Nina Grudina,
Specializantka sistemske psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Poporodna depresija in njene zgodbe
5 vprašanj pred prvim obiskom psihoterapije
Vzgoja otrok: Kar sejete, to žanjete