Pasivna agresivnost
V naši družbi, kot v vseh preostalih družbah, je agresivna komunikacija nezaželena oblika komunikacije. Agresivne oblike komunikacije lahko zaznamo v družini, med prijatelji in sodelavci, partnerji ter v vzgoji in šolstvu. Posebno pozornost pa je potrebno posvetiti obliki agresivne komunikacije, ki se imenuje pasivno agresivna komunikacija, ki jo pogosto ne prepoznamo neposredno, postane pa lahko zelo destruktivna. Ne samo v okviru primarne družine, ampak tudi v vzgoji in šolstvu je zelo pomembno pravočasno in pravilno prepoznavati pasivno agresivnost, saj se le ta kaže skozi jezo. Nujno je, da se v šolstvu mlade ljudi tudi vzgaja v čustveni inteligenci, ter se jim pomaga, da znajo prepoznati čustvo jeze in njene različne manifestacije. Učitelji in vzgojitelji pa se lahko opremijo z dodatnim znanjem in veščinam pri prepoznavanju tega vzorca obnašanja pri otrocih in na koncu tudi pri sebi, saj so prav oni lahko zgled, kako ravnamo z čustvom jeze.Simbolično pasivno agresivnost lahko opišemo kot jezen nasmeh. Tega lahko opišemo kot nekongruentno komunikacijo, saj se socialno sporočilo ne ujema s psihološkim sporočilom.
Sogovorniku ponudimo nasmeh, vendar je v tem nasmehu nekaj jeznega, zaničujoče in agresivnega.Naša verbalna ali neverbalna sporočila, ki lahko socialna ali psihološka, naj bi bila kongruentna, torej skladna s tem, kar resnično mislimo. Nekongruentna sporočila kažejo, da znotraj pošiljatelja takih oblik sporočil obstaja neskladnost ali celo notranji konflikt. Najbolj boleča in najbolj agresivna oblika pasivno agresivnega obnašanja je ignoriranje sogovornika.
Načini komunikacije
Ko govorimo o načinu komunikacije, jo lahko razdelimo na štiri tipe. Na asertivno komunikacijo, kjer sogovornika jasno izražata, da imata oba pravice in potrebe po izražanju svojih stališč. Kot pravi Voltaire: »Ne strinjam se z vašim mnenjem, ampak bom storil vse, da ga lahko izražate.« Na agresivno komunikacijo, ko sogovornik z verbalno in telesno držo pokaže, da hoče prevladati za vsako ceno. O pasivni komunikaciji govorimo, kadar je sogovornik zadržan, večinoma tiho, ne postavi se zase in se opravičuje ter se ne odziva na verbalne napade.Pasivno agresivna komunikacija je navzven podobna pasivni, le da se jeza pokaže v obliki kritike in sarkazma. Pasivno agresivno komunikacijo uvrščamo v indirektno komunikacijo, ki je usmerjena v izogibanje konfliktov z osebami, ki jih ne maramo ali smo nanje jezni.
Kljub jezi in zameram ne vstopamo zavestno v direktno konfrontacijo. Ker je pasivno agresivna oseba mnenja, da če bi pokazala resnična čustva (v tem primeru jezo), bi to pomenilo katastrofo za medsebojne odnose. Ne razume, da je konflikt koristen instrument pri reševanju medsebojnih odnosov. Agresivnost kot taka izhaja iz jeze in je različna od destruktivnosti, ki izhaja iz občutja sovraštva. Pasivno agresivni niso v osnovi sovražni, ampak je to lahko le njihov dominantni način obnašanja. Danes v družbi ta oblika agresivnosti ni tako razširjen in razumljen pojem, kot je na primer fizična ali direktno izražena verbalna agresivnost, ki jo poznamo vsi. Pasivna agresivnost, kot pove sama beseda, je pasivna, potisnjena, včasih nejasna, nedefinirana, subtilna. Kot vsak način komunikacije ima tudi pasivna agresivnost svoj izvor in namen.Večina ljudi se ne zaveda svojega pasivno agresivnega obnašanja, po drugi strani pa se nekateri pasivno agresivni zelo zavedajo svojega obnašanja.
Vsi smo občasno pasivno agresivni. Problem lahko nastane, ko pasivna agresivnost postane dominanten način komunikacije. Tak način vedenja vodi v toksične odnose, manipulacijo in nasploh lahko take ljudi doživljamo kot neprijetne, kot ljudi, ki nam jemljejo energijo in smo vznemirjeni ob njihovi prisotnosti. Nekako imamo občutek, da so »žleht«. Sama ljudska beseda žleht izhaja iz nemške besede schlecht, kar pomeni slab. Taki ljudje imajo torej slab namen. Namensko provocirajo, polni so sarkazma, neprimernih šal na tuj račun, njihovo izražanje je ironično, trmasto ali pa skrajno ignorantsko.Bistvo njihovih sporočil je v tem, da jim drugi ljudje niso pomembna človeška bitja, in s svojim obnašanjem pri nas vzbujajo slab občutek, lahko tudi občutek krivde in tesnobe. Take osebe ne znajo ali nočejo direktno izražatisvojega nestrinjanja, svojih resničnih občutkov.
Čustva, kot je jeza, zadržijo rajši zase. O sebi imajo kontradiktorno mnenje, po eni strani mislijo o sebi, kot da so stvar brez svojega mnenja, po drugi strani pa mislijo, da so posebni, izjemni. V osnovi pa se počutijo brezmočni. V ozadju je prepričanje, da je konflikt nevaren in je zato nezaželen. Po teoriji ego stanj je naša psihična struktura sestavljena iz treh ego stanj: notranji starš, notranji otrok in notranji odrasli. V primeru pasivno agresivnega človeka je notranji otrok prepričan, da bi konflikt lahko povzročil to, da bi notranji starš zapustil notranjega otroka, če bi se notranji otrok postavil zase in povedal svoje resnično mnenje in občutke. Tako prepričanje je nastalo v zgodnjem otroštvu. Kar bi pomenilo za tako osebo malo katastrofo za njegovo psihično strukturo. Ker lahko njihova pasivno agresivna reakcija vzbuja pri nas podoben odziv, se bomo tudi lahko odzvali pasivno agresivno ali aktivno agresivno. S tem je njihov namen v tej psihološki igri dosežen. Njihov dobiček v tej igri je v tem, da vas sprovocirajo in najdejo vašo šibko točko. Pri tem bodo trdili, da je z njimi vse dobro, da ste vi pretirano občutljivi, paranoični ter nervozni in se sploh ne znate kontrolirati. Oni pa bodo ostali zelo mirni. Ko jih opozorimo na takšno obnašanje, je njihova reakcija absolutno zanikanje in okrivljenje drugih. Niso storili nič slabega. Ljudje z dovolj empatije bodo prepoznali tak vzorec obnašanja in se jih bo tako obnašanje lahko močno dotaknilo. Njihov namen je spraviti partnerja v komunikaciji iz ravnotežja.Vzorec obnašanja nastaja v otroštvu kot odziv na pretirano dominantne, prestroge starše, ki ne dopuščajo, da ima otrok tudi svoje mnenje, in mu ga ne dovolijo izražati ter pričakujejo od njih absolutno podrejanje.
Tak otrok je v otroštvu ponotranjil navodila, kot sta »Don’t think« in »Don’t grow up«. Ali pa je otrok imel nedosledne starše, pri katerih se otroci izgubijo v svojem razumevanju nejasnih in nedoslednih pravil, ki so jih dobili od staršev. Pri vzgoji, kjer je bila jeza otroka prepovedano čustvo, se ta neizražena energija obrne navznoter in postane dominanten način izražanja nezadovoljstva.Takšen vzorec delovanja se lahko stopnjuje do samokaznovanja in samodestrukcije. Vsi nosimo v sebi določeno stopnjo jeze in agresije, vprašanje je samo, na kakšen socializiran način jo izražamo in kaj se pri nas dogaja na čustvenem in telesnem nivoju.
Obstaja veliko raziskav na temo potlačenja jeze in avtoimunskih ter drugih bolezni, ki nastajajo zaradi neprimernega izražanja čustva jeze. Pri tem je pomembno spoznati in uzavestiti lastne vzorce pasivne agresivnosti, če ti obstajajo. V osnovi je lažje je prepoznati tako obnašanje pri drugih kot pri sebi. Zato sta potrebna dodaten napor in čustvena pismenost, da prepoznamo lastne obrazce obnašanja. V odnosu s takimi ljudmi imamo samo dve možnosti. Če nam oseba ni blizu, se lahko takim odnosom enostavno izognemo in zapustimo komunikacijski prostor. V primeru partnerskega, družinskega odnosa, ko se takim osebam ne moremo izogniti, pa pomaga sprejeti stališče, da ohranimo mirnost, ne posvečamo veliko pozornosti takemu obnašanju, postavimo jasne meje in opozarjamo partnerja na neprimerno komunikacijo ter spodbujamo direktno komunikacijo. Take osebe v večini primerov, razen če jih kdo od družinskih članov ne prisili k temu, ne hodijo na psihoterapijo, ker so mnenja, da sami nimajo težav. Da so za njihove težave krivi drugi. Kar je precej povezano tudi z narcistično osebnostno strukturo. Nekdo, ki pa je deležen takšne komunikacije, lahko čuti tesnobnost, ker sporočila pasivno agresivne osebe niso kongruentna. Njihova psihološka in socialna sporočila niso skladna, kar pri partnerju v komunikaciji vzbuja zmedo in negotovost. Kar pri komunikacijskemu partnerju vzbuja zmedo in negotovost. Normalno je, da občasno čutimo frustracije, ki privedejo v agresivno vedenje. Dokler naša »intenzivna« komunikacija ostaja na nivoju »jaz sem dobro in moj sogovornik je dobro«, ostanemo v okviru socialno sprejemljivega načina izražanja jeze. V primeru čutenja, da frustracija preide v pogoste agresije, kot je predstavljeno v pričujočem prispevku in motijo kakovost življenja, je vredno poiskati pomoč psihoterapevta in razvozlati notranje konflikte, ki nastajajo v komunikaciji s partnerjem, starši, kolegi ali učenci. Posebej moramo biti pozorni pri odkrivanju oblik pasivne agresivnosti pri sebi in v svoji okolici ter v primerih, ko ne moremo sami spremeniti teh vzorcev obnašanja, poiščemo strokovno pomoč. Jeza, ki lahko vodi v agresivne oblike obnašanja, je po navadi samo površinsko čustvo, saj se pod tem lahko skrivajo prvotna čustva užaljenosti ali sramu, ki so prikrita s čustvom jeze. Osnovna motivacija izražanja pasivno agresivnega vedenja je strah osebe pri izražanju čustva jeze. Zato, ker je bilo to čustvo v njeni vzgoji prepovedano ali pa se oseba ni naučila socialno pravilno izražati tega čustva.Naša naloga v osebnem razvoju je prepoznavanje pravih čustev in naslavljanje čustev s pravim imenom, to je osnova čustvene pismenosti, ki je potrebna za boljšo kakovost življenja.
Zlatko Bojanović,
Certificiran transakcijski analitik
Morda bi vas zanimalo tudi:
7 mitov o psihoterapiji
Anksioznost
Stopnje stresa