Če pa pogledamo na vsakdanje situacije in aktualne odnose, pa tišina v nas vzbuja različne občutke in odzive.
Kaj je tišina?
Tišina je trenutek, ki izgine takoj, ko jo poskušamo zapolniti z besedami. Doživljamo jo različno: kot praznino ali polnost, odsotnost ali prisotnost. Lahko nas usmeri na tukaj in zdaj ali nas popelje v globoko sanjarjenje. Za nekatere predstavlja vir nemoči ali tesnobe, za druge pa kraj, kjer lahko najdemo najpristnejši del sebe.Kaj vpliva na doživljanje tišine?
- Sociokulturno ozadje: V vzhodnih kulturah je tišina cenjena in idealizirana, medtem ko je v zahodnih kulturah, kjer je govor družbeno zaželen, pogosto obravnavana kot neprilagojenost. V nekaterih državah velja za osnovno človekovo pravico, medtem ko v državah, kjer vladata nasilje in grožnje, postane sredstvo za preživetje.
- Religija: V krščanstvu je tišina simbol duhovne zrelosti in ponižnosti. Budizem jo vidi kot vir samorefleksije, v islamu pa velja, da naj govori le tisti, ki širi resnico.
- Izkušnje iz otroštva: Odnos do tišine je pogosto oblikovan v primarni družini. Tišina je lahko doživeta kot prekinitev stika, ko je uporabljena kot kazen, kar lahko vodi v občutek samote, praznine in zapuščenosti. Otrok, na katerega se starši na mesto uglašenosti in empatije odzovejo s tišino, se nauči, da je s svojimi občutki sam in se ne more na nikogar zanesti.
Tišina lahko postane zaščita pred strahom, da bi nas zavrnili, če izrazimo svoje občutke in misli. Ponuja pa tudi zaščito pred temami, o katerih se ne bi smelo govoriti.
Po drugi strani pa so trenutki tišine, ko smo zgolj z radovednostjo opazovali svet okoli sebe, v naš osebni prostor pa nihče ni posegal, vir miru in občutka, da smo dovolj samo s tem, da smo.
Kako se naš odnos do tišine odraža v odnosu do sebe in drugih?
- Lahko nas moti, če nekdo govori preveč, ali če govori premalo.
- Včasih tišina daje občutek nadzora, ko se odločimo, da o nečem ne spregovorimo.
- V tišino se umaknemo zaradi strahu, da govorimo preveč ali da bi rekli kaj napačnega.
- Tišina vzbuja tesnobo, ker ne vemo, kaj si druga oseba misli.
- Biti v tišini z drugim je lahko vir zadovoljstva, ko ta ustvarja povezanost, ki je besede nemorejo opisati.
- Ko smo sami, se želimo izogniti tišini, ko ta v nas vzbudi občutke, s katerimi težko shajamo.
- Ko smo sami, nam je tišina prijetna, ko predstavlja vir ustvarjalnosti, miru, počitka in čas za samorefleksijo.
Kako raziskati, kakšno vlogo ima tišina v našem življenju?
- Kaj je prva misel, ko pomislimo na tišino?
- Kako doživljamo lastno tišino in tišino drugih?
- Kakšne so naše izkušnje s tišino iz odnosov v primarni družini?
- Ali obstajajo teme, o katerih se ni smelo govoriti,?
- Kaj bi se zgodilo, če bi o teh temah spregovorili?
- Kaj bi potrebovali, da bi s tišino lažje shajali in kaj, da bi jo lažje prekinili?
Odgovore na zapisana vprašanja lahko raziščemo sami ali znotraj psihoterapevtskega procesa. V obeh primerih pa lahko takšno raziskovanje vodi v globlje razumevanje tega, kar povemo in česar ne. Morda pa na tej poti najdemo tudi besede za izkušnje, ki se nam trenutno zdijo še preveč težke, da bi jih lahko ubesedili.
Včasih besede zamenja tišina, ki nas popelje v še morda neraziskan notranji svet, v katerem lahko najdemo najtemnejše kotičke in najmočnejšo svetlobo, ki jo premoremo. Če tvegamo in si upamo stopiti na to nepoznano pot, pa lahko najdemo svojo resnico, ki je vir vsega živega, ustvarjalnega in človeškega.
Maša Pupaher, Specializantka psihoterapije in mag. psihologije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Triggerji in glimmerji: Dve plati iste medalje
7 mitov o psihoterapiji
Odvisnost od interneta
Viri
Dimitrijević, A., in Buchholz, M. B. (ur.). (2020). Silence and Silencing in Psychoanalysis: Cultural, Clinical, and Research Perspectives. Routledge.
Kenny, C. (2018). The power of silence: Silent communication in daily life. Routledge.
Pupaher, M. (2023). Psihoanalitične teorije pacientove tišine. Kairos – slovenska revija za psihoterapijo, 17(1-2), 197-215.