Pri tem je zanimivo pogledati pod površje in raziskati, kaj nam vzbuja neprijetne občutke in kaj vse se tam dogaja.
Ena od bolezni današnjega časa je neprestano hitenje in stremenje po nečem novem. V svoji psihoterapevtski praksi skoraj nimam človeka, ki ga ne bi preganjal del, ki je prepričan, da je potrebno v življenju trdo delati – in se hitro počutil krivega, če ne dela dovolj.
Postali smo skoraj odvisni od dela, v podjetništvu in gradnji lastnega posla morda še toliko bolj. In ko se ljudje obrnejo name v stiski in omenijo, da se ne znajo več sprostiti, je vzpostavljanje ponovnega ravnovesja ena prvih stvari, ki jih naredimo. Spoznavanje tehnik, kot sta vodeno sproščanje in čuječnost. Poleg tega pogledamo, ali je vsaj delček podobne energije in idej, zanosa, kot ga vlagajo v delo, prisoten tudi v naslednjih področjih:- odnosih,
- skrbi zase (med drugim prehrano, spanje, gibanje),
- zabavi, igri.
običajno del nas seveda hrepeni po počitku, hrepeni po igri, sprostitvi in druženju – drug del nas pa mu tega pogosto ne dovoli. Ali pa nam to dovoli za zelo omejen čas..in nas nato zopet opomni, kaj vse je še potrebno postoriti.
Zakaj je tako in od kod ta notranja nasprotja?
Poglejmo si, kako ta nasprotja razlagajo pristopi, ki govorijo o podosebnostih v nas – in kakšno rešitev predlagajo.Zakaj torej gre?
Dan Siegel, klinični profesor psihiatrije na Medicinski fakulteti UCLA, govori o tem, da so podosebnosti stanja uma, ki imajo skupen vzorec delovanja v času. Gre za več različnih“jazov”, od katerih ima vsak specifičen način neodvisne obdelave informacij in doseganja ciljev.
Zanimiv je tudi opis ameriškega pisatelja Douglasa Hofstadterja, ki je leta 1979 prejel Pulitzerjevo nagrado za knjigo o kognitivnih procesih in inteligenci. O podosebnostih govori z vidika nevrologije:
Um je z milijardami nevronov podoben skupnosti, sestavljeni iz manjših skupnosti. Skupnosti na najvišji ravni (tik pod nivojem celote) so tisto, kar bi poimenovali podosebnosti ali notranji glasovi ... So konkurenčni vidiki nas samih, ki poskušajo voditi celoto.
Čeprav tako znanost kot izkušnje kažejo, da naš um ni enovit, pa je lahko misel, da smo ljudje kot nekakšen zborček različnih delov, za marsikoga nekaj povsem tujega.
A v resnici gre za običajno stanje našega uma, ki - v nasprotju s tem, v kar verjame večina družbe - ni trdna, nedeljiva stvar.
Vsaka izmed podosebnosti ima:
- različno starost (obstajajo deli nas, ki imajo podobno čustvovanje, kognicijo in reakcije kot ko smo bili stari 1, 3, 8...20 let ipd.)
- različne izkušnje in pogled na svet (npr. živahen in optimističen del je v nasprotju s črnogledim delom)
- lastna vedenja, čustva ter odzive (Nekateri deli želijo zaščititi, nadvladati ali utišati druge dele, da bi tako pomagali zaščititi celoten sistem – npr. tako, da so v skladu s sporočili družine, ko določena čustva niso zaželena in jih moramo zatreti – del nas na nek način odcepili in utišali.
Problematika deloholizma, perfekcionizma, notranjih prisil in kritikov – je v resnici povezana prav z našimi najbolj ranljivimi deli.
Pot do sreče, celostnega, uravnoteženega uspeha in večjega notranjega miru se začne s tem, da se učimo posluha, razumevanja in vzpostavljanja odnosa z vsemi, tako zaščitnimi kot najboljranljivimi deli nas. Pogosto so namreč deli nas obtičali v preteklosti in ne vedo, da smo odrasli in se lahko poslužimo drugačnih strategij.
A na srečo smo ljudje več kot le vsota teh delov. In ko začnemo raziskovati razloge za njihovo vedenje in njihove strahove, naredimo prostor za nekaj res lepega, esenco, ki nam je vsem skupna.
Pri tem je zanimiv pistop notranjih družinskih sistemov ali IFS (Internal Family Systems), ki velja za novejšo psihoterapevtsko metodo in temelji na dialogu z deli naše osebnosti – z namenom, da bi z njimi lažje sodelovali in bi imeli lastne reakcije bolj pod nadzorom. Prav IFS govori o osrednjih kvalitetah ali esenci, ki se ima priložnost izraziti, ko se ustavimo in lahko opazujemo
reakcije ali impulze delov nas z razdalje, mirno in brez obsojanja.
Navezovanje stika in oblikovanja odnosa z našimi zaščitnimi, kritičnimi, jeznimi, prestrašenimi deli nam omogoča boljši dostop do te esence, modrega jaza, ki se zdi skoraj nekako transcendenten. O njem govorijo različni pristopi in filozofije kot o delu nas, ki je miren, osredotočen, ki jasno vidi stvari, ki ga označuje sposobnost sočutja, kreativnosti in ustvarjalnega reševanja problemov, povezanosti z drugimi, vztrajnosti itd.
In omogočanje dostopa do tega dela je razlog, da se mi delo terapevtke zdi izredno nagrajujoče.
Če vas nekaj torej kliče naprej, če imate občutek, da si želite več stika s tem delom in vnašati v lastno življenje več vseh teh lastnosti, vabljeni, da se z vsemi deli oglasite – in ustvaritenajprej posluh zanje, nato pa več prostora za radost, hvaležnost in vse tisto, kamor vas vodi vaš modri, najbolj pristni in avtentični jaz.
Urša Young,
Specializantka transakcijske analize
Morda bi vas zanimalo tudi:
Nespečnost
Strah pred javnim nastopanjem
Kdaj na partnersko terapijo?