Nekoč in danes
Nekdaj so bile vloge v družini jasno določene. Struktura je bila jasna, prisotna je bila religija s svojimi zapovedmi in socialna hierarhija. Ljudje so imeli le malo odločitev in so vedeli, kaj jih v življenju čaka – kje bodo živeli, kaj bodo počeli. Ta predvidljivost je prinašala gotovost.
Danes pa so vse velike odločitve v naših rokah. V individualističnem svetu, kjer neprestano lovimo srečo, se pogosto znajdemo v dvomih:
- Ali je moja odločitev prava?
- Kdaj imeti otroke?
- Koliko otrok imeti?
- Kje živeti?
- Je delo, ki ga opravljam, res moje poslanstvo?
- Sem srečen/a?
- Sem dovolj srečen/a?
- Je ta partner pravi ali bi lahko bil/a z nekom drugim srečnejši/a?
Odnosi so iz nečesa, kar je bilo nekoč medgeneracijsko postavljeno, danes postali sestavljanka negotovosti, dvomov vase in iskanja srečnejšega življenja.
Kaj je torej tisto, kar dolgoročno osrečuje odnose – poznano, predvidljivo in varno ali novo, nepredvidljivo in vznemirljivo?
Ali si v dolgoročnem odnosu še lahko želim partnerja, ki mi daje gotovost, varnost in vse, kar mi je znano?
Če pa je hkrati tako privlačno in vznemirljivo tisto, kar je drugačno in nepoznano?
Kaj ohranja poželenje in zakaj je to tako težko?
Resnica je, da potrebujemo oboje. Obe skrajnosti predstavljata dve osnovni potrebi človeka: potrebo po varnosti in bližini, ki nam jo daje ljubezen, ter potrebo po raziskovanju, avanturi in samostojnosti, ki nam daje občutek živosti.
Poželenje nas povezuje z domišljijo, radovednostjo, budnostjo in užitkom, ki nas dela žive. Govorimo o erotiki, ki je tesno povezana s prisotnostjo v sedanjem trenutku. Odnos temelji na ravnovesju med oddaljevanjem in približevanjem, med svobodo in varnostjo.
Erotika, igrivost, raziskovanje in svoboda lahko obstajajo le, kadar jim nasproti stojijo povezanost, varna baza in stabilnost. V ljubezni si prizadevamo zmanjšati razdaljo med sabo in partnerjem, toda da bi si osebo lahko ponovno zaželeli, jo moramo najprej malo pogrešati.
Poželenje potrebuje prostor, drugačnost in most, ki ga moramo prečkati. Prav ta napetost in vznemirjenje ohranjata privlačnost. Pomembna sestavina erotike je pričakovanje – predstava o tem, kaj se bo zgodilo, in o osebi, ki je drugačna od nas. V tem pričakovanju je energija, ki jo ustvarjamo s svojo domišljijo.
Erotična inteligenca: Naučena spretnost
Ne rodimo se z erotično inteligenco – to se razvija skozi dovoljenje, izkušnje raziskovanja, igrivosti in radovednosti.
Naše primarno okolje in odnosi iz otroštva vplivajo na to, kako dojemamo ljubezen. Če smo ljubezen povezovali s pretirano resnostjo, skrbjo, odgovornostjo, omejitvami, pretiranim zaščitništvom, žrtvovanjem ali pomanjkanjem zaupanja, nam bo težje izraziti igrivost, tvegati in pokazati skrite dele sebe.
Sram, krivda in neizgovorjene skrivnosti lahko zavirajo našo sposobnost zaželenja in odkrivanja lastne erotične energije.
Partnerja dojemamo kot privlačnega, ko je med nama dovolj razdalje, da ga lahko vidimo v njegovi drugačnosti in unikatnosti.
Ko partner dela nekaj, kar mu veliko pomeni, in ga pri tem opogumljamo, ga občudujemo in mu želimo uspeh, odpiramo prostor za svobodo. Tak partner se z veseljem vrača domov in deli svoje doživetje z nami.
Ob koncu vas vabim, da postanete radovedni do sebe in svoje dinamike ljubezni:
- Kako se počutite, ko ste zaljubljeni in blizu partnerja?
- In kako drugače je, ko si ga ponovno zaželite?
Želim vam igrivo in poželjivo Valentinovo!
Nataša Berdnik, specializantka psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Partnerska terapija
Osebna rast
Partnerstvo - pasti in rešitve