Verhaeghe1 izpostavlja, da je vsakdo izmed nas enkraten, saj smo bili deležni različnih zrcaljenj in ker smo sprejemali lastne odločitve. Pa vendar smo v določeni meri vsi identični, saj si delimo zrcaljenja specifičnih skupin in specifičnih kultur, ki so nam skupne.
Kakšni torej postajamo? Ali nam omenjeno ogledalo okolja omogoča rast in napredek, ali nas zadržuje v stagnaciji in začaranem krogu stare drame naše kulture?
V zahodni kulturi nam ogledalo ponuja podobo produktivnosti, v sklopu katere potrebujemo pokazati konkretne rezultate našega truda in pa predvsem žeti denarne nagrade našega žrtvovanja.
Današnjo “zdravo” normo družbe torej predstavlja “uspeh”, ki mora biti finančno in materialno otipljiv. Kaj pa če ugotovimo, da nam sodoben ritem produktivnosti in uspeha pač ne ustreza? Izstopimo iz njega, kajpak. Pa je rešitev tako preprosta?
Ob morebitnem odstopanju iz določenih družbenih ureditev ter pričakovanj, obstaja možnost, da nas družba kot posameznika označi z obsodbo (»lenoba« ni lepa čednost) pa nas razglasi za nenormalneto pa je za nas seveda ogrožajoče. Verhaeghe (2016) navaja opazno povezavo med oblikami družbene organizacije in duševnimi motnjami, ki se pojavljajo v tej družbi.Viktorijanska družba, v sklopu katere se je rodila tudi psihoterapija, je s svojimi represivnimi normami ustvarjala seksualno frustrirane posameznike, ki niso smeli dvomiti v svoje avtoritete. V skrajnih primerih je to vodilo do histerije pri ženskah ter obsesivno-kompulzivne motnje pri moških. Namesto tega danes prevladujejo depresije in anksioznosti med odraslimi ter ADHD in avtizem med otrocih.
Danes smo spodbujani, da se počutimo krivo za naše »leno« počutje, počutje v katerem smo nedejavni ali navzven pasivni. V trenutkih zavedanja naše pasivnosti nas tako lahko ob tem obda občutek greha proti neutrudnem tempu modernega sveta.
Morda resnična grožnja naši sreči oziroma našemu razvoju ne leži v našem neuspehu biti produktivni, temveč v naši nesposobnosti biti dovolj »leni«?
Frankl (2015) označuje kolektivno nevrozo današnjega časa kot eksistencialni vakuum ali bivanjsko praznoto. Bivanjska praznota zajema občutek nesmisla. Ta občutek je znan tako revnim kot bogatim, starim kot mladim, posameznikom, ki so obkroženi z ljudmi kot tudi osamljenim. Vendar pa je omenjen občutek ekspliciten pri posameznikih, ki imajo poleg
osnovnih potreb, zadovoljene tudi potrebe po materialnem presežku.
Živimo v obilju. Ko se nekaj pokvari, to nemudoma zamenjamo z nečim novim boljšim, ko nam je ob nečem neudobno, se temu pač izognemo in si za kratkotrajno pomiritev privoščimo hedonistično izkušnjo.
Bolj kot se trudimo vzpostaviti notranje ravnotežje preko zunanjih vplivov, bolj smo nagnjeni k reakcijskemu mehanizmu, k vlogi potrošnikov. Človeška podoba s tem postane razčlovečena (Lukas, 2014).
Potrebujemo ustvarjati, potrebujemo delati, potrebujemo biti zaposleni (če ne v dejanjih pa v mislih). Čez teden potrebujemo naporno delati, ter s tem upravičiti svoj prosti čas med
vikendom. Vendar pa kljub temu ob vikendu pogosto v nas izbruhne občutek nelagodja in anksioznosti. Po Franklovo je ta fenomen označen kot nedeljska nevroza. Nedeljska nevroza nastopi ob zanemarjanju vprašanja: Čemu mi je treba ves čas delati? Kaj je moj namen v vsem tem prekomernem udejstvovanju?
O paradoksu človeške ujetosti v navideznem uspehu je pisal že stoiški filozof Seneka:
Ljudje se ne spominjajo minulega dobrega in ne uživajo zdajšnjega, temveč čakajo le na prihodnje dobro. In ker jim to ni zagotovljeno, jih mučita skrb in strah. Ta muka postane zlasti huda, ko prepozno opazijo, da so se zaman pehali za bogastvom, močjo in oblastjo. Deležni niso namreč nobenega ugodja, zaradi katerega so si v upanju, da ga bodo dosegli, nakopali mnogo hudih težav. Nespametno življenje je neprijetno, polno strahu in skrbi, docela odvisno od tega, kaj bo prišlo.
Mir in spokojnost se rodita iz védenja, da smo preskrbljeni za jutri, da so nam izzivi prihodnosti znani in obvladljivi, da se počutimo varne.Raziskovanje ter občutenje te varnosti pa na žalost ne bomo našli v zunanjem svetu. »Lenoba« nastopi namreč s pogumom, pogumom iti v stik s samim seboj, pogumom razmejiti podobo ogledala družbe ter sprejeti lastne dele, ki so družbi v nasprotju.
Tam se nahaja razbremenitev, za katero ne stoji melanholija uspeha, temveč uspeh ne-udejstvovanja.
Ana Zore, Specializantka psihodinamske psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Najbolj nam bo pomagalo, če sprejmemo, da je stres v določeni meri nujen in okej
Individuacija ali kako v polnosti zaživeti sebe
10 znakov socialne anksioznosti
Viri:
Frankl, V.E. (2015). Zdravnik in duša: Osnove logoterapije in bivanjske analize. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
Lukas, E. (2014). Meaning in suffering: Comfort in crisis through logotherapy. USA: Purpose Pesearch.
1Verhaeghe, P. (2016). Identiteta. Mengeš: Ciceron.