Skozi terapijo je začela prepoznavati, da motnja hranjenja ni bila samo težava s hrano ali telesom, temveč izraz bolečine, ki je potrebovala razumevanje, sočutje in varnejši odnos do sebe.
Leta in leta sem bila ujeta v prepričanje, da sem debela. Ne samo prepričanje, počutila sem se debelo. Gnusno. Pogled nase je sprožal takšen gnus, da se mi sploh ni bilo treba truditi, da nisem jedla. Moje telo je bilo grdo; občutki gnusa in manjvrednosti pa močnejši od vseh ostalih: lakota, izčrpanost, redno vrtenje v glavi, slabosti ...
Po nekaj mesecih terapije sem spoznala, da problem ni moja anoreksija in občasni napadi bruhanja, to so bile posledice drugih težav, veliko globljih in skritih pred očitnimi simptomi, ki so se kazali na mojem telesu in odnosu do njega.
S terapijo sem lahko ugotovila, kako kompenziram določene manjke in frustracije. Do zdaj sem uspela razrešiti glavni impulz, da ko začutim gnus, ne grem v bruhanje ali odrekanje hrane. S terapevtom še vedno iščeva vse možne vzroke za tako močne občutke gnusa in z vsakim uvidom čutim več ljubezni do sebe, do svojega telesa. Delava na tem, da se ne zanemarjam in zapostavljam več. Vem, da bodo določene posledice prehranskih motenj morda ostale, ampak verjamem, da bom izvor motnje odpravila in lahko zaživela ... ja, svobodno in sproščeno.
Helena, 39 let
Oglejte si
naše terapevte s področja motenj hranjenja
Kaj nam pomaga razumeti ta zgodba?
Motnje hranjenja niso stvar videza, volje ali “premalo discipline”. Pogosto so povezane z občutki sramu, gnusa, manjvrednosti, nadzora in globljimi čustvenimi ranami. Hrana in telo postaneta prostor, kjer se izraža notranja stiska.
Psihoterapija lahko pomaga človeku razumeti, kaj se skriva za simptomi, ter postopoma graditi bolj sočuten odnos do sebe, svojega telesa in svojih potreb.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Osebna rast
Pridružene odvisnosti
5 vprašanj pred prvim obiskom psihoterapije