To je zgodba o olajšanju, ki ga lahko prinese pravo razumevanje: otrok ni len, nevzgojen ali nemogoč, temveč potrebuje ustrezno podporo.
Sem mama 12-letnega fanta. Dolgo sem imela občutek, da pri nas doma nekaj ne deluje tako, kot bi moralo, pa nisem znala zares razumeti, kaj. Moj sin je bil od nekdaj poln energije, radoveden, zabaven in bister. A bil je tudi nemiren, hitro je preskakoval z ene stvari na drugo, veliko govoril in težko zdržal pri miru. Sprva smo si govorili, da je pač živahen. Ko je šel v šolo, so se začele kazati večje težave. Domače naloge so bile skoraj vsak dan vir stresa. Sedel je za mizo, a je bil z mislimi drugje. Pozabljal je navodila, izgubljal stvari, delal napake. Jaz sem ga opominjala, spodbujala, včasih tudi jezno priganjala, potem pa me je razjedala krivda. Oče je svojo skrb pogosto pokazal skozi strogost, ker si je želel, da bi se sin “zbral”. Med nama so nastajale napetosti, ker sva bila oba utrujena in nemočna. Najbolj pa me je bolelo, ko sem gledala sina. Bil je pameten fant, z veliko domišljije in idej, a se to v šoli ni pokazalo tako, kot bi se lahko.
Videla sem, da se trudi, a ga okolje pogosto ni razumelo. Ko smo poiskali pomoč in je sledilo testiranje pri psihologu, sem čutila strah, pa tudi olajšanje. Ko smo dobili potrditev, da gre za ADHD, sem zajokala. Ne zato, ker bi si želela diagnoze, ampak ker smo končno dobili odgovor. Moj sin ni bil len, nevzgojen ali nezainteresiran. Potreboval je razumevanje in pravo podporo. Kasneje je dobil tudi odločbo v šoli in določene prilagoditve. To je bila za nas velika prelomnica. Danes imamo še vedno težke dni, a zdaj ga veliko bolje razumemo. Tudi doma je manj jeze in več podpore. Najlepše pa je, da tudi on nase počasi gleda drugače. Ne več kot na otroka, s katerim je nekaj narobe, ampak kot na fanta, ki ima svoje izzive in hkrati veliko močnih strani.
Fani, 40 let
Oglejte si
naše terapevte s področja motenj pozornosti
Kaj nam pomaga razumeti ta zgodba?
Motnje pozornosti in hiperaktivnosti se lahko kažejo kot nemir, pozabljanje, težave pri vztrajanju, impulzivnost ali slabša organizacija. Otrok se pogosto zelo trudi, a okolje njegovo vedenje razume kot lenobo, neposlušnost ali pomanjkanje volje.
Prava ocena in podpora lahko pomembno razbremenita otroka in starše. Ko otrok dobi razumevanje namesto stalnih očitkov, se lahko začne spreminjati tudi njegov odnos do sebe.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Strah pred napakami
Postavljanje meja ali izsiljevanje pri otrocih
Psihoterapija