Narcisistična osebnostna motnja

Zrel posameznik izkazuje samozavest, samospoštovanje, pozitivno samopodobo in zna sam sebe pohvaliti. Opisano lahko poimenujemo zdrav narcisizem.  O narcisistični motnji osebnosti govorimo (Brezovar 2019), v kolikor so takšna stališča in vedenja izražena v skrajnosti , kjer se človek čezmerno ukvarja sam s sabo in postane objekt lastne ljubezni.

Za osebe z narcisistično osebnostno motnjo  je značilno (Erić 2012) povečano, grandiozno doživljanje lastne pomembnosti, kar se kaže kot usmerjenost nase in poudarjanje samega sebe. Preplavljajo jih fantazije o neomajnem uspehu na različnih področjih, ki so nerealistične in so zamenjava za realnost, saj jim realizacija zastavljenih ciljev ne prinaša pravega zadovoljstva. Žene jih potreba po neprestani pozornosti in priznanjih. Četudi navzven lahko delujejo samozavestni in trdni, so v notranjosti ranljivi, nezaupljivi in negotovi ter si ohranjajo svoje samospoštovanje s potrditvami zunaj sebe. Značilna je hitra spremenljivost razpoloženja in črno-bela percepcija sveta. Vse okoli sebe idealizirajo ali razvrednotijo, saj niso zmožni ambivalence življenja. Na odnosni ravni jim je pomembneje, da so videni s pravimi ljudmi, kot pa da bi se trudili razvijati bližnja prijateljstva. Kar vodi v občutek odtujenosti od ljudi, saj so nezmožni navezovanja globljih čustvenih odnosov. S tem so prikrajšani za občutke sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Njihovi osebni odnosi so moteni, saj jih spremlja egocentričnost, manipultivnost, površnost ali aroganca. Zaradi nezmožnosti empatije, se ne zmorejo  vživeti v čustveni svet drugih. Izkoriščajo jih za svoje egocentrične cilje, brez upoštevanja njihovih potreb, saj jih vodi občutek, da jim pripadajo posebni privilegiji.  Na kritiko okolice, poraz ali razočaranje se odzovejo z izrazito preobčutljivostjo in občutijo sram, hladno brezbrižnost,  ponižanje, praznino, občutek manjvrednosti, ali pa se odzovejo z besom. Pod vsem tem se skriva izjemno krhko samospoštovanje in šibek občutek lastne vrednosti, ki ga spremlja stalna zaskrbljenost okoli tega, kako jih drugi vidijo. Niso zmožni pravega žalovanja, zato izgube doživljajo kot krivico in nanjo odreagirajo z besom.
Narcisistične posameznike lahko prepoznamo po njihovem hvalisanju in gledanju zviška na druge ljudi, a narcisizem se lahko pojavlja tudi v bolj prikriti obliki. Vendar pa ne glede na to, kako se kažejo okolici, je vsem skupno notranje občutenje nezadostnosti, sramu, šibkosti in manjvrednosti (McWilliams 2017).



Nastanek narcisistične osebnostne motnje

Izpostavljajo se različni vzroki in dinamika nastanka narcisitične motnje osebnosti. Omenjajo se težave pri razvoju, ki vodijo k notranji preobčutljivosti temperamenta otroka. Na drugi strani pa vloga staršev pri razvoju, ki se lahko kaže v obliki pretiranega občudovanja otroka, pomanjkanju realne povratne informacije s strani staršev ter kot  nezanesljiva starševska skrb ali čustvena zloraba otroka v času otroštva (Erić 2012).
Otroci lahko razvijejo patološki narcisizem (McWilliams 2017), ko starš  skuša z otrokovo pomočjo zadovoljiti svoje potrebe po sprejetosti, občudovanju in upoštevanju, ki jih ni zadovoljil v svojem zgodnjem otroštvu (vpisovanje na hobije, izbira študija ali poklica, ki so želja starša, ipd.). Pri tem je predvsem pomembna mati, ki je sama narcisistično neizpolnjena in okupirana sama s sabo, posledično je nepredvidljiva, nezanesljiva in čustveno distancirana. Otrok postane narcisistični podaljšek svojega starša. Prevzame dodeljeno vlogo in stori vse, da ne bi izgubil ljubezni in naklonjenosti starša, kateremu ni pomemben, zaradi tega kar je, ampak ker to vlogo izpolnjuje.  Otrok dobiva sporočilo, da je visoko cenjen le takrat, ko to vlogo igra, zato ne sme iskreno pokazati svojih čustev, saj bo lahko zavrnjen in ponižan. Ko tak otrok odraste, ne ve, čigavo življenje živi.
Tudi nenehno ocenjevanje znotraj družine, dela iz otroke narcise. Kadar imajo starši glede svojega otroka načrte, ki so izrednega pomena za njihovo samospoštovanje, bodo zelo kritični, kadar jih bo otrok razočaral. Otrok dobiva sporočilo, da ni dovolj dober.
Po drugi strani je patološki narcisizem lahko produkt prevelikega občudovanja v otroštvu (Žvelc 2011). Zdravi starši otroka naučijo, da je človeško imeti pomanjkljivosti kot tudi dobre lastnosti in da je vsak človek ranljiv. Starši otrok, ki so razvili narcisizem, pa so otroku dajali občutek, da je nekaj posebnega, saj so bili ob otrokovi povprečnosti izredno razočarani. Posameznik vedenje staršev ponotranji in plačuje  veliko ceno, saj je breme popolnosti zelo težko.  Ob vsaki napaki doživlja popolno razvrednotenje samega sebe.
Če sklenemo, v ozadju narcisistične osebnostne motnje je velikokrat izrazito pogojevanje ljubezni s strani starša. V primeru, da otrok počne, kar želijo starši, je zelo negovan in občudovan, kadar pa se temu zoperstavi, je zavržen. “Tak otrok je v stalni dilemi, ali naj dela po svoje in s tem izgubi naklonjenost staršev, ali pa naj se pokori staršem in s tem izgubi svojo individualnost” (Žvelc, 2011:235).

Tujec v ogledalu

Za zdravljenje narcisističnih osebnostnih motenj je primerna tako individualna kot skupinska psihoterapevtska obravnava, četudi se morebiti posamezniki s tovrstno osebnostno motnjo manjkrat odločajo za psihoterapevtsko zdravljenje.
Notranji svet narcisa je prazen in osamljen. S svojo lažno podobo skriva svoj pravi jaz, ki je ranljiv, trpeč in prestrašen. S tem ne razvije občutka, kdo v resnici je. Samemu sebi je velika neznanka.

Kot pravi pesem Janeza Menarta:

Pred ogledalom nem stojim
in v tujca pred seboj strmim.
Kot da zrem prvič ta obraz,
vprašujem ga: Si ti res jaz?
Zamišljeno me zro oči
in vprašajo: Sem jaz res ti?
In trezno pravi mu moj jaz:
Jaz nisem ti, ti nisi jaz;
jaz sem le jaz, ki se mi zdi;
in ti si jaz le za ljudi;
a pravi jaz je dan za dnem
uganka meni in ljudem.



Pripravila specializantka psihoanalitične psihoterapije Valentina Cigoj










Viri:
Brezovar, S. (2019): Osebnostne motnje v teoriji in praksi. Ljubljana: Umco,d.d.
Erič, L. (2012): Psihodinamična psihiatrija IV: Motnje osebnosti. Ljubljana: Hermes IPAL
McWilliams, N. (2017): Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umco,d.d.
Žvelc, G.(2011): Razvojne teorije v psihoterapiji: Ljubljana:IPSA

 

Sliki: Elizaveta Dushechkina in Dani Mota; pexels.com



Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 11, marec 2023

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se