To je zgodba o življenju, ki ga začne voditi strah, in o postopnem učenju, da misel ni dejanje, dvom ni dokaz in nelagodje ni nekaj, pred čimer moramo vedno pobegniti.
Navzven sem bila vedno videti urejena, odgovorna in natančna. Tudi sama sem si dolgo govorila, da sem pač takšna. Da imam rada red, da sem bolj občutljiva in da moram samo še malo bolj paziti, pa bo vse v redu. Pa ni bilo. Najprej so bila vrata. Pred odhodom od doma sem večkrat preverila, ali so zaklenjena. Prijela sem kljuko, si rekla, da je zaklenjeno, naredila nekaj korakov, potem pa me je stisnilo: kaj pa, če sem si samo mislila, da sem zaklenila? In sem šla nazaj. Podobno je bilo s štedilnikom, likalnikom, okni. Vedela sem, da sem preverila, a si nisem mogla verjeti.
Veliko težje pa mi je bilo z umazanijo. Kljuke, gumbi v dvigalu, nakupovalni vozički, denar. Vse to je v meni sprožilo močan nemir. Če sem se česa dotaknila, sem imela občutek, da to ostane na meni in da moram roke čim prej umiti.
Navzven sem bila vedno videti urejena, odgovorna in natančna. Tudi sama sem si dolgo govorila, da sem pač takšna. Da imam rada red, da sem bolj občutljiva in da moram samo še malo bolj paziti, pa bo vse v redu. Pa ni bilo. Najprej so bila vrata. Pred odhodom od doma sem večkrat preverila, ali so zaklenjena. Prijela sem kljuko, si rekla, da je zaklenjeno, naredila nekaj korakov, potem pa me je stisnilo: kaj pa, če sem si samo mislila, da sem zaklenila? In sem šla nazaj. Podobno je bilo s štedilnikom, likalnikom, okni. Vedela sem, da sem preverila, a si nisem mogla verjeti.
Umivala sem si jih tako pogosto, da so bile suhe in razpokane, a niti to ni prineslo trajnega miru. Doma sem težko prenašala nered. Če stvari niso bile poravnane, zložene ali na svojem mestu, se nisem mogla sprostiti. Partner tega dolgo ni razumel. Tudi sama sem se večkrat zalotila in si rekla, da pretiravam, a kljub temu nisem mogla nehati. Najbolj pa so me prestrašile vsiljive misli. Prihajale so nenadoma, bile so povsem v nasprotju z mano in prav zato so me tako vznemirile. Nisem jih želela, a bolj ko sem jih poskušala odgnati, bolj so se vračale. V glavi sem si začela ponavljati določene stavke, štela in iskala način, da bi neprijetno misel “izničila”. Pomagalo je le za kratek čas. Navzven sem živela čisto običajno življenje, znotraj pa sem bila ves čas utrujena od nenehne napetosti, preverjanja, umivanja, popravljanja in premlevanja. En del mene je vedel, da pretiravam, drugi del pa si ni upal tvegati, da česa ne bi preverila ali preprečila.
Na terapijo sem prišla, ker sem bila od vsega tega že izčrpana. Želela sem si malo več miru. Malo več lahkotnosti. Da bi lahko šla od doma brez vračanja. Da bi lahko nekaj prijela, ne da bi takoj iskala milo. Da bi lahko imela misel, ne da bi se je prestrašila. Počasi sem začela razumeti, da nisem sama in da obstaja pot naprej. Učila sem se, da misel ni dejanje, da dvom ni dokaz in da nelagodje lahko zdržim tudi brez ritualov. Danes ne morem reči, da je vse izginilo. Lahko pa rečem, da me to ne vodi več tako močno kot nekoč. Po dolgem času imam občutek, da moje življenje ni več zgrajeno samo okoli strahu in potrebe po popolnem nadzoru.
Anastasia, 27 let
Oglejte si
naše terapevte s področja obsesivno-kompulzivnih motenj
Kaj nam pomaga razumeti ta zgodba?
Obsesivno-kompulzivna motnja ni le pretirana skrb za red ali čistočo. Pogosto vključuje vsiljive misli, močan dvom, tesnobo in rituale, s katerimi človek poskuša doseči občutek varnosti. Težava je, da olajšanje običajno traja le kratek čas.
Psihoterapija lahko pomaga človeku razumeti ta začarani krog ter postopoma razvijati več zaupanja vase, več tolerance do negotovosti in manj potrebe po popolnem nadzoru.