Za osebo, ki doživlja panični napad, je izkušnja lahko izjemno intenzivna in prepričljiva. Zato ni redko, da se ob paničnem napadu pojavijo misli, kot so: doživljam infarkt, omedlel/a bom, izgubljam nadzor nad sabo, zmešalo se mi bo ali tega ne bom preživel/a.
Prav te razlage imajo pri paničnem napadu pomembno vlogo. Občutek nevarnosti je lahko zelo močan, vendar občutek nevarnosti ni vedno isto kot dejanska nevarnost.
Kaj se med paničnim napadom dogaja v telesu?
Pri paničnem napadu se aktivira telesni alarmni sistem. Telo se pripravi na boj, beg ali zamrznitev, čeprav objektivne nevarnosti največkrat ni. Srce začne biti hitreje, dihanje se spremeni, mišice se napnejo, pozornost se zoži, prebava se lahko upočasni ali pospeši.
To je naraven stresni odziv telesa. Telo poskuša človeka zaščititi. Težava pa nastane, ker se ta odziv pojavi v situaciji, kjer oseba ne vidi jasne zunanje nevarnosti. Zato začne iskati razlago v telesu.
Če srce močno razbija, se lahko pojavi misel: Nekaj je narobe z mojim srcem.
Če se pojavi omotica, je lahko naša interpretacija: Omedlel/a bom.
Če se spremeni dihanje, je misel: Zadušil/a se bom.
Če je občutek zelo intenziven, pa se lahko pojavi razlaga: Izgubljam nadzor.
Tako telesni občutek ni več interpretiran kot znak aktivacije, ampak kot znak nevarnosti. To poveča strah, strah pa še dodatno okrepi telesne simptome. Tako se panični napad lahko hitro stopnjuje.
Zakaj se zdi panični napad tako nevaren?
Panični napad je strašljiv zato, ker vključuje telo, misli in občutek nujnosti. Človek pogosto nima občutka, da je samo prestrašen, ampak ima občutek, da se mu dogaja nekaj nevarnega.Pri paničnem napadu je zelo pomembna t. i. katastrofična razlaga telesnih simptomov. To pomeni, da telesne občutke razložimo na najbolj ogrožajoč način.
Vedenjsko-kognitivni pogled na panično motnjo poudarja prav to povezavo: telesni občutek sproži prestrašeno misel, prestrašena misel okrepi telesni odziv, okrepljen telesni odziv pa se zdi kot nov dokaz, da je nevarnost resnična.
Človek se tako ne boji več samo zunanje situacije. Začne se bati lastnih telesnih občutkov.
Strah pred omedlevico, infarktom ali izgubo nadzora
Veliko ljudi pri paničnih napadih poroča o strahu, da bodo omedleli, doživeli srčni infarkt, izgubili nadzor ali se jim bo »zmešalo”. Ti strahovi so zelo pogosti in zelo neprijetni.
Pomembno pa je razlikovati med možnostjo in verjetnostjo. Anksiozen um pogosto razmišlja v jeziku možnosti: “Kaj če se zgodi?” Toda samo zato, ker si nekaj lahko predstavljamo, še ne pomeni, da se to tudi dogaja ali da je zelo verjetno.
Pri paničnem napadu je telo močno aktivirano, vendar to ne pomeni nujno, da odpoveduje. Srce bije hitreje, ker je telo v stanju pripravljenosti. Dihanje se spremeni, ker telo deluje pod vplivom stresa. Omotica je lahko povezana z napetostjo, dihanjem, utrujenostjo ali visoko stopnjo vznemirjenja.
Seveda je pri novih, nepojasnjenih, zelo močnih ali nenavadnih telesnih simptomih smiselno najprej preveriti zdravstvene vzroke. Ko pa so ti izključeni in se simptomi pojavljajo v okviru tesnobe, je pomemben naslednji korak: kako lahko te telesne občutke razumemo drugače.
Kako se razvije strah pred novim paničnim napadom?
Po prvem ali več paničnih napadih se lahko začne razvijati strah pred ponovitvijo. Oseba začne opazovati telo in preverjati, ali se spet pojavlja kaj podobnega.
- Ali mi srce že hitreje bije?
- Zakaj se mi malo vrti?
- Kaj če se mi to zgodi v trgovini?
- Kaj če ne bom mogel/mogla ven?
- Kaj če bodo drugi opazili?
Tako lahko že majhen telesni občutek sproži močan strah. Človek se začne izogibati krajem, kjer bi bilo težko hitro oditi ali dobiti pomoč: trgovinam, gneči, vožnji, javnemu prevozu, sestankom, potovanjem ali zaprtim prostorom.
Kratkoročno izogibanje sicer zmanjša tesnobo. Dolgoročno pa se lahko življenje začne krčiti. Oseba dobi občutek, da je varna samo doma, samo v bližini določene osebe, samo z zdravili v torbi, samo z vodo pri sebi ali samo, če ima možnost takojšnjega umika.
Tako paničnega napada ne vzdržuje samo strah, ampak tudi vse, kar naredimo, da bi se mu za vsako ceno izognili.
Kaj pomaga pri razumevanju paničnih napadov?
Prvi korak je, da panični napad razumemo kot močno aktivacijo alarmnega sistema, ne kot dokaz, da smo v neposredni nevarnosti.
Namesto: Nekaj je narobe z mano, lahko pojasnimo z bolj realno razlago:
To je panični val. Moje telo je močno aktivirano.
Namesto: Izgubil/a bom nadzor, lahko rečemo:
Občutek je močan, vendar občutek nevarnosti še ni dokaz nevarnosti.
Namesto: Moram takoj pobegniti, lahko poskusimo:
Lahko ostanem še malo in opazujem, ali val začne upadati.
To ne pomeni, da panični napad zanikamo ali da se silimo čez svoje meje. Pomeni, da se učimo razlikovati med telesnim alarmom in dejansko nevarnostjo.
Kdaj poiskati pomoč?
Strokovno pomoč je smiselno poiskati, če se panični napadi ponavljajo, če se začnete bati novih napadov ali če zaradi njih začnete spreminjati svoje življenje. Na primer, če se izogibate vožnji, trgovinam, sestankom, druženju, potovanjem ali situacijam, iz katerih bi težko hitro odšli.
Psihoterapija pomaga razumeti, kako se panični napad sproži in kako se vzdržuje. Pomaga tudi pri postopnem zmanjševanju strahu pred telesnimi občutki, opuščanju varnostnih vedenj in vračanju v situacije, ki se jim je oseba začela izogibati.
Cilj ni, da nikoli več ne bi začutili hitrejšega bitja srca, nemira ali napetosti. Cilj je, da teh občutkov ne razumete več kot dokaz, da ste v nevarnosti.
Strokovnjaki, ki vam lahko pomagajo pri paničnih napadih
Morda bi vas zanimalo tudi:
Kaj je anksioznost in kdaj postane težava?
Začarani krog tesnobe: kako misli, telo in vedenje hranijo anksioznost
Tesnoba me je ustavljala. Danes me ne bo več.