Piše Sara Pipan, spec. geštalt psihoterapije
Na začetku sem si predstavljala, da je moja težava s perfekcionizmom nekaj površinskega, vendar sedaj vidim, da je v resnici nekaj zelo globokega, bolečega in izmuzljivega. Nekaj, kar sem v terapevtskem procesu že neštetokrat predelovala, vendar me je vedno znova ponovno ujelo, le da se je vsakič znova pokazalo na drugačen način.
Tekom dela na sebi sem spoznala, da sem v resnici zelo sramežljivo bitje, čeprav slednje mnogokrat skrijem za masko humorja in perfekcionizma. Odraščala sem v družini, katere mantra je bila: »Ja, kaj bodo pa drugi rekli?! » in kot nam rek pravi: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.« je bilo čustvo sramu dolgo moj sopotnik.
O sramu
Sram kot socialno čustvo je zelo nazorno definiral Milivojevič, ki v svojem zapisu pravi, da je osebo sram takrat, ko naredi nekaj kar odstopa od predstave, za katero bi želela, da bi jo o njej imele pomembne druge osebe, kar vodi v posameznikovo prepričanje, da ga drugi ne sprejemajo, da ga zavračajo ali celo prezirajo (Milivojević, 2008).Jasno definicijo sramu je podal v svojem delu tudi predsednik SKZP Tomaž Flajs. Sram je opredelil kot občutek, ki v sebi nosi najbolj intimna doživljanja in naše doživljanje vpetosti v družbo. Sram opredeljuje kot posebno vrsto strahu pred nesprejetostjo, pred tem, da nas drugi zavrnejo, prizadenejo ali kritizirajo (Flajs, 2019).
Menim, da je sram zelo močno čustvo, ki v posamezniku vzbuja občutek ničvrednosti in nevrednosti pri čemer v resnici ne gre za nekaj, kar je človek naredil, ampak občutek, ki je zakoreninjen v posameznikovi identiteti.
Na lastni koži sem občutila, kako boleč je občutek, da nikoli ne boš dovolj dober in prav pred slednjim sem bežala v prizadevanje za popolnost, saj sem verjela, da sta brezhibnost in popolnost v resnici edina možnost, da bom sprejeta in vredna.
Sram je močno povezan z negativnim vrednotenjem sebe. Sama ga vidim kot globoko negativno doživljanje samega sebe kot neprimernega, neustreznega, nezaželenega in nevrednega. Gre za obsojanje sebe kot osebe.
Pri doživljanju občutka sramu gre za razkorak med podobo, ki jo ima posameznik o sebi in tisto podobo za katero meni, da bi jo moral imeti oziroma si jo želi doseči. Večji kot je razkorak, intenzivnejše čustvo sramu se pri posamezniku poraja.
Razvoj sramu
Otrok se skozi razvoj in proces socializacije že zelo zgodaj sreča z pravili, ki mu jih narekuje družba in kultura v kateri odrašča. V luči socializacije pomembni drugi v otrokovem življenju njegova dejanja odobravajo oziroma ne odobravajo. Neodobravanje s strani pomembnih drugih otroka močno zaznamuje in povzroči, da se mu zamaje vera vase in se vanj naseli občutek, da ni v redu kot oseba in slednje oblikuje otrokovo prvo izkušnjo sramu, ki se pojavi med 12 in 18 mesecem starosti. V luči kulture, vere in vzgoje se v mnogih otrocih vzbuja občutek sramu, kar vodi do tega, da ti otroci od pomembnih drugih iz okolja ponotranjijo negativna sporočila, in začno tudi sami verjeti, da se morajo sebe sramovati (Joyce, 2018; Sills, 2018).Razvoj sramu lahko definiramo tudi skozi nevrobiologijo. Hipokampus, možganska struktura, ki ureja informacije o zunanjih dražljajih v skladu z okoliščinami, se začne razvijati šele okoli osmega oziroma devetega meseca. Sočasno se začne razvijati tudi zadnje čustvo in sicer čustvo sram, ki je povezano z razvojem možganov, hipokampusom in zmožnostjo pomnjenja in predvidevanja. Sram je izrazito telesno čustvo, saj gre za način hitrega preklopa v sklopu avtonomnega živčnega sistema, med simpatičnim in parasimpatičnim živčevjem.
Ko otrok nekaj raziskuje doživlja zadovoljstvo in se dobro počuti, pri čemer je aktivirano simpatično živčevje, če pa odrasli otrokovo vedenje oziroma otroka kot celoto na hitro ustavimo, torej nanj zakričimo, ga ustrašimo ali pa se mu posmehujemo, se v telesu zgodi prehod iz simpatikusa v parasimpatikus, kar povzroči hiter preklop in za otroka nevzdržno situacijo. Preklop je tako hiter, da sistema delujeta skoraj hkrati, kar lahko enačimo s tem, da bi pri vožnji avtomobila sočasno pritisnili na zavoro in plin. Tako se razvije občutek sramu (Siegel, 2018).
Pojavljanje sramu v psihoterapevtskem odnosu
Tomaž Flajs v svojih zapisih opozarja, da je prav sram, tisto čustvo, ki je v terapevtskem procesu največkrat spregledano. Tematika sramu je bila v psihoterapiji dolgo časa zanikana in nepomembna, vendar avtor poudarja, da s preziranjem klientovega in tudi terapevtovega sramu v resnici zaviramo psihoterapevtski proces (Flajs, 2019).Iz svojih izkušenj lahko zaključim, da se občutek sramu soustvarja v terapevtskem odnosu. Terapevt mora biti znotraj odnosa s klientom najprej zmožen sam doživljati lasten sram in šele nato lahko prepozna sram svojih klientov. Iz prakse lahko zaključim, da lahko terapevt olajša doživljanje sramu pri klientu tako, da z njim na ustrezen način deli svoje podobne izkušnje iz svojega življenja, se v procesu terapije samorazkrije. S tem, da terapevt dovoli klientu vpogled v svoj intimni svet, postane terapevt skupaj z njim bolj ranljiv, a tudi bolj človeški. Sram je ozdravljen takrat, kadar njegovi oživitvi neposredno sledi obnovitev in nova izkušnja v terapevtskem prostoru, med terapevtom in klientom.
Zdravo navezovanje stika v terapevtskem procesu ima transformativno moč in prav tako se znotraj terapevtskega odnosa lahko transformira vprašanje sramu, le če sta se tako terapevt kot klient pripravljena soočiti z bolečino, ki se skriva v njem, sicer pa se kontakt med terapevtom in klientom močno zamaje in klient se ponovno ujame v svoj avtomatski odziv poln sramu, kjer ni prostora za osebnostno rast in kreiranje novih izkušenj.
Sram je v terapevtskem procesu velikokrat prisoten, vendar je zaradi bolečine, ki jo sram s seboj prinese, tudi velikokrat spregledan. Sram je pravzaprav čustvo, ki se v nas začne oblikovati med v zelo zgodnjem otroštvu pod pričakovanji in zahtevami pomembnih drugih v našem življenju in njegovo težo nosimo potem celo življenje s seboj. Sram je izrazito odnosno čustvo, ki se skozi odnose kaže tako na telesni ravni, na primer skozi tresenje glasu ali pa morda rdečico ali pa skozi vedenje. Če nanj nismo pozorni, se nam lahko kaj hitro izmuzne in skrije pod različne obrambe, na primer masko perfekcionizma.
Ob zaključevanju mi najbolj odzvanja misel, kako zelo težko se je izpostaviti ali razkriti svoje globine. Ko se izpostavim in s tem potisnem iz varne cone udobja, se pojavi možnost, da bom naletela na neodobravanje drugih. Morda ne bom sprejeta, morda bom zaničevana ali pa celo tarča posmeha. Vendar se vsakič znova opominjam, da bom lahko tudi sprejeta in spoštovana prav zaradi tega kar sem. V sebi vedno močneje krepim zavedanje, da me sram in krivda sicer res da lahko varujeta pred neuspehom, ampak žal tudi pred uspehom in tem, da bi zasijala v vsej svoji celosti.
Viri:
Flajs, T. ( 2019). Sram, ranljivost in avtentičnost v psihoterapevtskem odnosu. Pridobljeno s : https://www.skzp.si/wp-content/uploads/2019/04/Program-srečanja.pdf
Flajs, T. ( 2019). Tomaž Flajs o sramu, ki ga lahko opredelimo kot posebno vrsto strahu pred nesprejetostjo. Pridobljeno s : https://govorise.metropolitan.si/traci/domaci-traci/tomaz-flajs-o-sramu-ki-ga-lahko-opredelimo-kot-posebno-vrsto-strahu-pred-nesprejetostjo/
Joyce, P. In Sills, C. (2018). Skills in gestalt counseling and psychotherapy.
Milivojević, Z. (2008). Emocije: Razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi sad: Psihopolis institut
Siegel, D. (2018) Celostni razvoj otroških možganov. Domžale: Družinski in terapevtski center Pogled
Morda bi vas zanimalo tudi:
Perfekcionizem
Dobri in slabi obrambni mehanizmi