O perfekcionizmu
Perfekcionizem je težnja po popolnosti: imeti popolno postavo, pripraviti popolni pogrinjek za nedeljsko kosilo, popolno opraviti svoje delo. Seveda ni nič narobe s tem, da želimo to, kar smo si zadali, opraviti dobro. Prav tako je zdravo imeti ambicijo po napredku tako v osebnostnem smislu kot tudi v smislu dejavnosti, ki jih počnemo, pa naj bodo študijske, delovne ali prostočasne. Težava pa nastane, če je težnje po popolnosti preveč.
Kako prepoznati pretiran perfekcionizem
Ljudem, nagnjenim k perfekcionizmu, se zdi, da je v njihovem življenju preveč kaosa. Nikakor ne zaznajo svojega pretiravanja s popolnostjo. Zazna pa ga njihova okolica. Bližnji lahko na primer rečejo:»Veš, če bi ti bila bog, bi bil svet čisto preveč popoln.«
Kako pa bi sami lahko prepoznali pretiravanje s popolnostjo?
Popolnosti je v življenju preveč, če nas utesnjuje in ovira.
Težave z roki
Prvi znak pretiranega perfekcionizma so ponavljajoče se težave z zaključevanjem nalog v predvidenem roku. Če želimo nalogo opraviti popolno, bi potrebovali neskončno časa. Ker tega nimamo, nam časa praviloma zmanjka. Nenehno smo pod stresom in v časovni stiski. Situacija nas utruja. To je podlaga, na kateri raste nezadovoljstvo nas in naših nadrejenih oziroma strank. Če je to stanje dolgotrajno in se poslabšuje, nas lahko na koncu pripelje do zdravstvenih težav, kot sta depresija ali izgorelost.Strah pred napako
Najboljši prijatelj pretiranega perfekcionizma je strah pred napako. Raje, kot da bi tvegali morebitno napako, se izziva sploh ne lotimo. Na primer:»Jem hrano, ki jo poznam. Na službenih dogodkih in potovanjih ne poskušam novih jedi, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.«
Na ta način si pravzaprav odvzamemo možnost, da bi se naučili česa novega. Ves čas hodimo po preverjenih, uhojenih poteh in s tem v resnici stagniramo. Hkrati pa se prikrajšujemo za nova izpolnjujoča izkustva.
Razmišljanje na način »vse ali nič«
»Če med študijem nisem bila prepričana, da znam za deset, na izpit sploh nisem šla.«Tako razmišljanje je v resnici togo in nam onemogoča, da bi se dobro prilagajali različnim življenjskim situacijam. Lahko zelo zoža naše možnosti. V našem primeru bi to lahko pomenilo celo nedokončanje študija.
Kje so korenine perfekcionizma
Malo v šali, malo pa zares bi lahko rekla, da so v slovenski zemlji. Vanjo so zasajene precej na gosto. Kaj pa o perfekcionizmu pravi psihoanalitična psihoterapija?Psihoanalitična psihoterapija vzorce, zakaj delujemo, kot delujemo, išče v naši osebni zgodovini, med ljudmi, ki so nas oblikovali v to, kar smo danes. Običajno so to starši, bratje, sestre, dedki in babice. Eden najpomembnejših procesov, s katerimi gradimo svojo psiho v času otroštva, je vnašanje osebnosti naših bližnjih avtoritet vase. Deček tipično želi biti kot njegov očka, deklica kot njena mama. Vase vgrajujemo tudi pravila in ideale svojih staršev oziroma bližnjih oseb, pa tudi njihove prepovedi. Tako gradimo svoj nadjaz ali superego. Superego je izredno pomemben del naše psihe. Težava pa nastane, če je tiranski in pretirano tog. Posledica tega je med drugim tudi perfekcionizem.
Tekom psihoanalitične psihoterapije uzaveščamo dogajanje v nas samih. Primer:
»V terapiji sem prišla do presenetljivega spoznanja. Glas v moji glavi, ki mi neprestano očita »Saj sem ti rekla«, je pravzaprav glas moje mame!«
Pacientka je tako s svojimi besedami opisala kaznovalni del svojega nadjaza - svojo vest. Njen nadjaz je pretirano strog in ji zbuja slabo vest.
Preberite še 2. del članka
Alenka Turičnik, specializantka psihoanalitične psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Osebna rast
Anksioznost
Viri:
- Osnove klasične psihoanalize. Urednika: Rešetnikov, M., Pritz, A. Ljubljana: Sigmund Freud University press, 2019.
- Bohak, J. v Psihoterapija. Uredniki: Žvelc, M. , Možina, M. , Bohak, J. Ljubljana: Založba IPSA, 2011.
- McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika – Razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. Ljubljana: UMco.