Otroci, ki se trudijo zadovoljiti zahteve staršev po ljubezni, lahko razvijejo tiranski nadjaz, bodisi s prizadevanjem za popolnost bodisi zaradi kritik in poniževanja. Drug mehanizem vznika lahko iz neurejenih razmer, kar lahko vodi do perfekcionizma kot načina preživetja; psihoterapija lahko pomaga omiliti tiranski nadjaz in spodbuja stik s čustvi ter premagovanje obrambnih mehanizmov za bolj sproščeno in uspešno življenje.
Kako nastane tiranski nadjaz
Vsak otrok si želi ljubezni svojih staršev oziroma družinskih članov. Vsi starši pa svoje ljubezni otrokom ne znajo ali ne zmorejo izkazovati. Zato se nekateri otroci v želji po ljubezni zanjo zelo trudijo na način, da bi je postali vredni: so zelo pridni, svoje zadolžitve želijo opraviti čim bolje. Biti želijo čim boljši. So pa starši, ki svojega otroka prav kritizirajo. Otrok nikoli ničesar ne opravi dovolj dobro, dovolj hitro in podobno. Še huje je, če starši otroka ponižujejo. Opisani otroci si lahko vedenje svojih staršev razlagajo, kot da niso dovolj dobri, dovolj vredni, da bi jih starši imeli radi. Otroci se počutijo krivi in slabi. Te občutke lahko nosijo v sebi tudi v odrasli dobi, ne glede na to, kako uspešni in, ironično, celo popolni, se zdijo svoji okolici.Obstaja pa tudi drugačen, nasproten, mehanizem nastanka tiranskega jaza. Otrok lahko odrašča v zelo neurejenih razmerah, daleč od takšnih, kakršne bi po pravilih morale biti. Starši so lahko malomarni, neurejeni, slabo poskrbijo za otroka. Tudi pri otroku iz takšne družine lahko vznikne tiranski nadjaz.
Pogosto traja nekaj časa, da oseba v terapiji pride do uvida, kot je na primer:
»Vse življenje se že trudim na vso moč. Vsi moji dosežki mi niso dovolj. Zdaj šele razumem: ves čas sem se v resnici gnala za to, da bi me mama imela rada.«
Uvidi, kot je ta, osebi običajno prinesejo veliko olajšanje.
V psihoterapiji poskušamo tiranski nadjaz omiliti do te mere, da normalno opravlja svojo nalogo, to je, usmerjati nas k dobremu in odvračati od slabega. Ko odpade togi način »vse ali nič«, se v življenju pojavi toliko novih načinov, na katere lahko delujemo. Od prej črno-belega načina preidemo na možnosti vseh barvnih odtenkov.
Delo s čustvi v psihoterapiji
Omenila sem že pogoste občutke krivde, sramu in nevrednosti perfekcionistov. V psihoterapiji poskušamo priti v stik s čustvi, zakopanimi s pomočjo obrambnih mehanizmov. Naloga psihoterapevta je, da se to zgodi postopoma, ob pravem času, nadzorovano. Občutiti svoja prava čustva, pomeni, priti v stik s seboj. Zakaj smo jih sploh zakopali? Morda smo jih želeli nekoč davno v otroštvu pozabiti, ker bi bila takrat za nas neznosna, uničujoča, danes kot odrasli, pa jih zmoremo prenesti, razumeti in predelati.Obrambni mehanizmi
Ko se bližamo stiku s svojimi čustvi, se lahko vklopijo obrambni mehanizmi, na primer intelektualizacija, ki nas s čustvene ravni vrne na intelektualno:»Prebrala sem učbenik za psihologijo in zdaj mi je vse jasno.« Na ta način psihoterapevtski proces za trenutek zastane. Na psihoterapevtu je, da ta takoimenovani odpor prepozna in ga nagovori.
Obrambni mehanizmi so mehanizmi, ki jih ima naša psiha na voljo, da se varuje. Lahko so nam v korist ali pa v škodo. Opisan primer intelektualizacije dela proti nam. V prejšnjem poglavju opisan mehanizem, ko smo v otroštvu zakopali za nas takrat neznosna čustva, je bil v času našega otroštva za nas zelo koristen, v odrasli dobi pa lahko postane za nas breme. Eden od mehanizmov, s katerim zakopljemo svoja čustva, je na primer potlačitev.
Obrambni mehanizmi porabljajo našo energijo. Ko na primer potlačimo občutek krivde, ga nismo potlačili za vedno. Prej ali slej se bo vrnil. V našem primeru se vrača z glasom, ki govori: »Saj sem ti rekla.« In spet se moramo dokazati, da nismo krivi, slabi, ali nevredni. Še bolj se potrudimo, želimo narediti še bolje in bolj popolno.
Kaj lahko prinese psihoterapija
»Saj zdaj, ne, da ne vidim. Vse podrobnosti še vedno opazim: tamle visi slika postrani, tamle leži prah. Ampak dam na off.«Psihoterapija nas ne bo spremenila v drugega človeka. Lahko pa postanemo bolj sproščeni. Upamo si poskusiti nove izzive, biti s tem bolj kreativni in potencialno uspešni. Bolj uživamo življenje. Svoje izdelke oddajamo v dogovorjenih rokih, zato so naši nadrejeni oziroma stranke zadovoljni z nami. Občutimo bistveno manj stresa kot pred vstopom v psihoterapijo. S svojo energijo ravnamo preudarno, zato nismo več neprestano utrujeni, ne izgorevamo. Svojim obveznostim smo tako kos na dolgi rok. In kar je najpomembnejše: počutimo se dobro v svoji koži.
V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Psihoterapevt je zavezan k molčečnosti. Zato je v članku opisan primer psihoanalitične psihoterapije izmišljen.
Alenka Turičnik, specializantka psihoanalitične psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Perfekcionizem in stres 1. del
Psihoterapija
Stres
Viri:
- Osnove klasične psihoanalize. Urednika: Rešetnikov, M., Pritz, A. Ljubljana: Sigmund Freud University press, 2019.
- Bohak, J. v Psihoterapija. Uredniki: Žvelc, M. , Možina, M. , Bohak, J. Ljubljana: Založba IPSA, 2011.
- McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika – Razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. Ljubljana: UMco.