V življenju tečemo maraton in ne šprint
V hitro tempiranem svetu profita, karierne rasti, materialnih dobrin, obsesij itd., je človek pozabil počivati. Moderni svet ni naravnan k temu, da bi nam v vsakdanu pustil čas za počitek. To je nekaj, kar si moramo vzeti sami. Človeško telo je izjemno kompleksen sistem, ki nam še zmeraj ni podal vseh odgovorov svojega delovanja, pa ga na nek način za voljo tega besedila lahko primerjam, na primer z avtomobilskim motorjem. Vsak lastnik avta ve, da je motornemu sistemu potrebno dovajati gorivo, menjati olje, dolivati vodo za hlajenje in ga na vsake toliko časa peljati na pregled. Upam si trditi, da tudi vsak od nas ve, da mora človeško telo za optimalno delovanje dovolj spati, jesti čimbolj čisto hrano, se gibati in na vsake toliko časa iti na pregled. Večini ljudem je čas poletja najbolj ugodno obdobje za jemanje dopustov in počitka. Vabim vas, da si letošnjega vzamete zares zase, v skladu s svojimi željami in potrebami telesa. Odprite se svobodi in si ponudite čas za procesiranje vsega, kar se je nabralo med letom. Nagovarjam predvsem ljudi, ki iz želje (ali občutka dolžnosti) težko sebe postavijo na prvo mesto. Resnično optimalno lahko za druge delujemo samo in zgolj, ko smo poskrbeli zase.
“Biti” je včasih težko
V zadnjih letih se je končno začelo več govoriti o izgorelosti ali preobremenjenosti. Do te pride, ko se prevečkrat “povozimo”. Ko ne poslušamo telesnih signalov, ignoriramo sporočila svoje psihe in si ne vzamemo časa zase ter za počitek.Delati nič je marsikomu težje, kot delati karkoli drugega. Pospravljati, “ždeti” na telefonu, se družiti z vsemi ostalimi kot s sabo ... Zakaj?
Vas še za nekaj odstavkov pustim s tem vprašanjem, vi pa nanj poskusite odgovoriti sami.Vesna Juvan v svoji knjigi Rdeča zarja, v kateri piše o pomembnosti poslušanja simptomov in sprememb znotraj menstrualnega cikla, v eni od tem odgovarja na vprašanje: “Bi morali uzakoniti en prost dan za vse ženske?” Bonitete iskrenega počivanja namreč žensko napolnijo z močjo, boljšo voljo in večjo produktivnostjo na delovnem mestu. Presenetljivo zagovornica telesnih potreb na vprašanje odgovori z ne. Pravi, da ženske še nismo dovolj ozaveščene, da bi v času menstrualnega počivanja zares počivale. To bi med moškimi upravičljivo sprožilo splošno nejevoljo in postale bi breme za sistem, v katerem se želimo enakopravno udejstvovati. Avtorica nagovarja dejstvo naše odtujenosti od telesa, nezmožnosti slišanja notranjih signalov in splošne naravnanosti “navzven” - akcije.
Kaj je počivanje in zakaj ga potrebujemo?
Počivanje služi obnavljanju in polnjenju nizkih rezerv na nivoju telesnega, emocionalnega, mentalnega in spiritualnega. Gre za čas in prostor, v katerem lahko izbiramo kaj bomo počeli s svojim telesom, čustvi in mislimi. Čas, ko si lahko čuječe in brez občutka krivde ponudimo kar rabimo v tistem trenutku. Počivamo lahko že v krajših intervalih tekom dneva, si vzamemo nekaj minut, da predihamo, sprocesiramo, se pomirimo. Enako pomembni pa so dopusti, ko več dni v kosu dneve preživljamo po drugačni rutini, kot smo je vajeni med delovniki. Ključno vlogo pri jemanju časa zase igra postavljanje osebnih mej. Obstajajo ljudje s premočnimi/rigidnimi mejami, na drugi strani pa ljudje s šibkimi/poroznimi mejami.
Kot pri vsemu v življenju, je najbolje živeti zlato sredino.
Zdrave osebne meje služijo hkrati ohranjanju sebe in povezovanju z drugimi. V primerih, ko se po druženjih pogosto počutimo izčrpane, se je dobro vprašati, ali so bile naše meje kakorkoli prekoračene ali smo pozabili poslušati svoje impulze, se nismo dovolj izrazili, nam je bilo težko reči “ne”, smo se pomanjšali, izgubili sebe?Telesni vidik akcije in sproščanja
Naša telesa regulira avtonomni živčni sistem, ki sicer ni pod zavesnim nadzorom, a mu je mogoče pomagati z našimi dejanji. Vodita ga dva sistema: simpatični živčni sistem (simpatikus) in parasimpatični živčni sistem (parasimpatikus). Prvi se vklopi, kadar se telo pripravlja na stres (boj ali beg), ki je lahko namišljen ali stvaren. V tem času se poveča pretok krvi skozi mišičje, pospeši se dihanje in pohitri srčni utrip. Zanimivo je da se spremeni tudi naš odziv na bolečino, tako fizično kot psihično. Zmanjšajo se procesi, ki v času stresa niso nujno potrebni, kot na primer prebavljanje, delovanje jeter in spolni impulzi. Parasimpatikus je povezan z nizko stopnjo aktivacije, njegovi učinki pa niso tako intenzivni. Aktivira se v fazi mirovanja in skrbi za regeneracijo energetskih zalog, prebavo, upočasnitev delovanja srca in preprečuje vnetja. Nevarnost našemu zdravju predstavlja nezmožnost nastopa parasimpatikusa po stresnem dogodku. Največkrat se to zgodi ljudem, katerih telo večino časa preživipod vplivom simpatikusa,bodisi zaradi ponavljajočih se travm, deloholištva ali drugih zaznanih nevarnih okoliščin.Ko si telo več let ne more odpočiti, začnejo nastopati številne telesne težave in bolezni. Skrb za umirjanje, delo na sebi in poslušnost do lastnih potreb je odgovornost, ki jo nosimo do sebe.
Atleti razumejo, da sta tako delo in aktivnost, skupaj s počitkom in obnavljanjem, potrebna za dober dolgotrajen nastop.Ne(mir)
Sama menim, da večinoma “bezljamo” po svetu iz strahu - strahu pred lastno bolečino, občutki nevrednosti (“če tega ne naredim bom nekaj zamudil ali izgubil”) in odporom pred soočanjem s sabo. Sedenje v miru in popolni tišini namreč odpre vrata vsem intruzivnim težkim mislim in spominom. Odpre se prostor za dvome, strahove, hrepenenja in nepredelane vsebine. Te se kopičijo, dokler jih ne začnemo spoznavati, predelovati in integrirati, kot to počnemo v psihoterapevtskem procesu. Delo na sebi v veliki meri doprinese k dolgoročnemu občutku miru, ljubezni do sebe, spoštovanju svojega telesa, uma in drugih. Ta ista tišina postane prostor globoke regeneracije. Vedno bolj jasno lahko vidimo kdo smo, kaj smo in kam želimo. Kvaliteta življenja se nam ne bo izboljšala, če je ne opravljamo z neko lahkotnostjo in telo ne bo počivalo, če se tekom dneva do njega vedemo grobo in je v nas prisotna napetost. Konec koncev veliko razliko pri delanju stvari ustvari način in energija opravljanja stvari. Do sebe bodimo nežni v enaki meri, kot bi v idealnem svetu bili nežni do svojih otrok.Ob stresnem dogodku globoko vdihnimo in izdihnimo, opomnimo se, da delamo najbolje, kar lahko.
V svoj urnik si brez občutka krivde zapišimo čas za počitek. V tišini zaprimo oči in začnimo poslušati sporočila svojega telesa in duha. Do sebe gradimo, odnos kot bi ga privoščili svojim najljubšim osebam - poln spoštovanja, ljubezni, potrpežljivosti, zaupanja in poguma za izražanje sebe v svoji polnosti. Iz te pozicije dalje lahko plujemo kamor želimo.
“Vsakdo mora najti notranji mir. Na mir, ki je resničen, ne smejo vplivati zunanje okoliščine” - M.K Gandhi
Mojca Benko, Specializantka psihodinamske psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Depresija
Sanje v psihoterapiji
Ko te zagrabi panika