Pridružene odvisnosti

Zloraba substanc in odvisnost se redko pojavita v vakuumu. Današnji odvisnik se sooča s številnimi težavami, ki lahko obstajajo sočasno in ogrožajo okrevanje. Soobstoječe odvisnosti/kompulzivno vedenje – droge in alkohol, patološko hazardiranje, spolnost, hrana, delo, internet in video igre – lahko postanejo kronične in progresivne, če jih ne identificiramo in ne zdravimo. Mnoge od teh zasvojenosti ne obstajajo le hkrati, ampak se medsebojno prepletajo, se krepijo in zlivajo ter tako postanejo del sindroma, znanega kot interakcija odvisnosti.

Izraz »interaktivna motnja odvisnosti« (angl. Addiction Interaction Disorder) je leta 2011 uvedel doktor znanosti Patrick Carnes. Njegov center za zdravljenje je izvedel raziskavo med 485 odraslimi bolniki z odvisnostjo od drog in alkohola, da bi ugotovil, kolikšen odstotek je lahko v nevarnosti za odvisnost od spolnosti in ljubezni. Ugotovitve te študije so pokazale tveganje pri 21 odstotkih posameznikov, ki se zdravijo za primarno odvisnost od snovi. Druga zanimiva ugotovitev je pokazala višji odstotek zlorabe konoplje, kokaina in amfetamina ali diagnoze odvisnosti pri posameznikih, ki so bili izpostavljeni tveganju za spolno odvisnost. Poleg tega so imeli ogroženi posamezniki višji odstotek motenj razpoloženja, PTSD in diagnoze motenj hranjenja.

ASAM-ova (American Society of Addiction Medicine) definicija zasvojenosti je primarna, kronična bolezen možganskih poti povezanih z nagrajevanjem, motivacijo in spominom. Disfunkcija v teh vezjih vodi do značilnih bioloških, psiholoških, socialnih in duhovnih manifestacij. To se odraža v posameznikovem patološkem prizadevanju za nagrado in/ali olajšanje z uživanjem substanc in drugimi vedenji. Ob prisotnosti drog ali drugih kompulzivnih odvisnostnih vedenj se spremenijo nevronske povezave.



Pojavi se sprememba nevronske plastičnosti, ki spremeni možgansko ožičenje. Nevroni, ki se spajajo skupaj, se povezujejo, kar ustvarja interakcijo zasvojenosti. Ko se vedenje, ki prinaša užitek ali nagrado, preneha, pride do zmanjšanja dopamina (in morda drugih nevrotransmiterjev, odvisno od tega, kakšen je vedenjski učinek), kar povzroči občutek »padca« ali umika, kar osebo prisili, da se (želi) ponovno vključi(ti) v prvotno evforično vedenje. Vedenje, ki temelji na nagrajevanju in prinaša užitek, lahko služi samozdravljenju, spajanju ali zamenjavi drug drugega, tako kot medsebojno delujejo snovi.
Na primer, alkoholizem je v remisiji, odvisnost od iger na srečo pa nadomesti odsotnost alkohola – to je znano kot »zamenjava«.
Drugi proces, znan kot »spajanje«, se pojavi, ko se dva ali več zasvojenostnih vedenj razvije v eno epizodo.



Na primer, ko sta seks in kokain združena, se posameznik ne more vključiti v eno zasvojenostno vedenje brez prisotne druge odvisnosti. Ta cikel se ponavlja znova in znova. Zasvojenosti lahko krožijo naprej in nazaj na vzorčen in sistematičen način, zaradi česar je soodvisni posameznik izpostavljen večjemu tveganju za ponovitev. Odvisniško vedenje ene odvisnosti lahko služi kot ritualni vzorec za vključitev druge. Dejanja, kot sta nakup in priprava drog, lahko aktivirajo center za užitek v možganih. Spremembe v centru za nagrajevanje v možganih lahko vodijo do izkrivljenega dojemanja ljudi, krajev in stvari ter motijo sposobnost možganov, da predelujejo občutke.



Morda bi vas zanimalo tudi:
Patološka obsedenost z zdravo hrano oz. ortoreksija
Samoaktualizacija ali recept »kako postati najboljša verzija sebe«?
Osebna rast

Slike: 
pexels.com (Jonathan Petersson, cottonbro studio)





Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 15, poletje 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se