in posledično dejanja? Kaj lahko naredimo že sedaj?
Kot pravi Oscar Wilde, so otroci v razredu kot cvetlice v šopku: Vedno eden izmed njih gleda v “napačno” smer, eden oveni prej kot drugi, eden pa žari bolj kot ostali.
Kako uspešno povezati tako različne člane naše družbe in jih oblikovati v tak šopek, da bo vsak lahko zablestel v svoji unikatnosti, pokazal svoje posebnosti, prednosti, sposobnosti ter s pomočjo, ob drugem, premagal svoje slabosti, pomanjkljivosti in jih spremenil v prednosti?
Biti sprejet pomeni uresničitev globoke želje otrok in njihovih staršev tudi otrok s posebnimi potrebami. Otrok, ki so gluhi in naglušni, slepi ali slabovidni, z govornimi težavami, z motnjami v pozornosti in koncentraciji, vedenjsko čustvenimi motnjami, … z diagnozo ali brez.
Njihova največja želja je, da se usposobijo za čimbolj samostojno življenje, da razvijejo svoje potenciale, kolikor je mogoče.
Novica, da je otrok drugačen, pahne starše v trpljenje, ki ga je težko osmisliti. Življenje se jim zamaje, včasih pripelje do roba zmogljivosti. Na to novico ni nihče zares pripravljen. Spremeni se tempo vsakdanjika. Odnosi so na preizkušnji. Razkrije se tisto, kar je postavljeno na trdnih temeljih in tisto, kar ni.V raziskavi, ki sem jo izvajala z družinami otrok s posebnimi potrebami, so starši večinoma poudarili, da so pogrešali pomoč in oporo v partnerskemu odnosu, saj so bili v šoku nesposobni medsebojne komunikacije. Za otroka je bilo v glavnem poskrbljeno. Pogrešali so terapevta, ki bi jim pomagal iti skozi faze žalovanja ob izgubi svojih sanj - zdravega otroka.
Osebo, ki bi jim razložila, da je njihovo čutenje normalno in jim pomagala izraziti bolečino, bes, zamere, strah, obsojanja, krivdo,…da bi slišali drug drugega. Da ne bi bila starša sama vsak v svoji bolečini. Skupaj, a tako osamljena. Preveč preplašena, da bi spregovorila. Tako stanje prehitro vodi v odtujitev in celo ločitev. Pomembno je, da se mati ne zapre v svoj svet z otrokom, ne odrine očeta (stran ali v službo).
V veliko pomoč so lahko starši, ki so že šli skozi ta proces, in lahko preko svojih lastnih izkušenj vodijo, usmerjajo, razložijo, kaj starše ob tem čaka, kako si lahko pomagajo, in kje poiščejo pomoč in pripomočke.
V moji službi sem se kot socialni pedagog srečevala z otroki s posebnimi potrebami, kateri se ni uspeli uspešno vključevati v družbo. Bilo je veliko negativnih dejavnikov, ki so se kar seštevali in med seboj prepletali, ter vodili v težave. Boleče izkušnje in vzorci so se jim prenašali iz roda v rod. Želela sem odkriti način, kako kljub vsemu pomagati tem otrokom in družinam.
Z vzpostavljanjem čim boljšega osebnega stika, z intenzivnim delom s celo družino, smo skušali najprej odkriti, kaj se jim dogaja, vzpostaviti med njimi stik, odnos, da bi se zaslišali in začutili, sami sebe in med seboj. Pokazali smo drugačne vzorce medsebojnega komuniciranja in vzpostavljanja odnosov ter reševanja konfliktov. Uvajali smo jih v bolj učinkovit in sprejemljiv način vključevanja v družbo.
Tu se začne naš delež. Opogumiti starše otrok s posebnimi potrebami, da »lahko« sprejmejo svoje otroke, se jih veselijo ter pred vsemi, pokažejo ljubezen in ponos. Pomagati jim moramo, da vidijo in se veselijo tudi majhnih uspehov, hkrati pa, da so sposobni od njih zahtevati, kar zmorejo, jim postavljati prave meje,…
Besede mamice sina z Dawnovim sindromom: »Najbolj mi je pomagal zdravnik, ki mi je rekel, da tudi moj otrok sedaj, tako kot vsi ostali otroci, najbolj potrebuje mojo ljubezen, nežnost in toplino.« To so bile prve, prave besede. Besede, ki so postavile njenega otroka v enakovreden položaj.
Marija Marenk, svetovalka sistemske družinske terapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Bipolarna motnja
Patološka obsedenost z zdravo hrano oz. ortoreksija
10 znakov, da je čas za obisk psihoterapevta