Prav zato je anksioznost lahko tako strašljiva. Ker se ne zdi kot "samo skrb", ampak kot nekaj telesnega. Človek se lahko ustraši, da je z njim nekaj narobe, da doživlja srčni infarkt, da bo omedlel, izgubil nadzor ali da se dogaja nekaj nevarnega.
Vendar telesni simptomi anksioznosti ne pomenijo, da je telo v nevarnosti. Nakazujejo, da je telo v stanju pripravljenosti.
Zakaj se telo pri anksioznosti tako močno odzove?
Anksioznost je odziv telesa in misli na zaznano nevarnost. Ni nujno, da je nevarnost resnična ali velika. Dovolj je, da jo tako razume naš notranji alarm.
Ko naše misli zaznajo možno nevarnost, se aktivira stresni odziv. Telo se pripravi na zaščito: na boj, beg, zamrznitev ali prilagoditev. Srce začne delovati pospešeno, da bi kri hitreje prišla do mišic. Spremeni se dihanje, da bi telo dobilo več kisika. Mišice se napnejo, pozornost se zoži, prebava se lahko upočasni ali pospeši.
To je naraven in smiseln odziv, kadar smo v resnični nevarnosti. Težava pa nastane, ker se tak odziv sproži tudi v situacijah, ki niso življenjsko nevarne, na primer pred sestankom, med vožnjo, v trgovini, ob konfliktu, pred nastopom ali celo ob neprijetni misli.
Telo se odzove, kot da se mora zaščititi, čeprav objektivne nevarnosti morda ni.
Zakaj nam razbija srce?
Pospešeno bitje srca je eden najpogostejših telesnih simptomov anksioznosti. Srce lahko bije hitreje, močneje ali neenakomerno. To je lahko zelo neprijetno, še posebej, če začnemo srčni utrip pozorno spremljati.
Pri anksioznosti srce bije hitreje, ker telo preide v stanje pripravljenosti. To samo po sebi še ne pomeni, da je s srcem nekaj narobe. Težava se pogosto začne takrat, ko si ta občutek razložimo kot nevaren.
Na primer:
- Srce mi razbija, nekaj je narobe z mano.
- Zadel me bo infarkt.
- Ne bom zdržal.
- Zdaj se bo zgodilo nekaj hudega.
Tako nastane začarani krog: telesni občutek sproži prestrašeno misel, misel okrepi tesnobo, tesnoba pa okrepi telesni občutek.
Zakaj imamo občutek, da nam zmanjkuje zraka?
Pri anksioznosti se pogosto spremeni tudi dihanje. Lahko postane hitrejše, plitvejše ali bolj prsno. Včasih imamo občutek, da ne moremo vdihniti do konca, da nam manjka zraka ali da moramo dihanje ves čas nadzorovati.Ta občutek je lahko zelo strašljiv, ker je dihanje povezano z osnovnim občutkom varnosti. Če se nam zdi, da ne moremo dihati, se hitro pojavi panika.
Vendar občutek pomanjkanja zraka pri anksioznosti pogosto ne pomeni, da telo dejansko nima dovolj kisika. Pogosto pomeni, da je dihanje zaradi napetosti spremenjeno in da smo nanj postali zelo pozorni.
Bolj ko dihanje preverjamo, bolj nenaravno lahko postane. Podobno kot pri hoji: dokler hodimo spontano, gre samo od sebe. Če pa začnemo razmišljati o vsakem koraku, lahko hoja postane nenavadna in napeta.
Pri anksioznosti se lahko isto zgodi z dihanjem. Kar je sicer samodejno, postane predmet nadzora. Več nadzora pa pogosto pomeni več napetosti.
Zakaj se nam vrti v glavi?
Omotica je še en pogost simptom anksioznosti. Mnogi se ob njej prestrašijo, da bodo omedleli, padli ali izgubili nadzor.Omotica pri anksioznosti je lahko povezana s spremenjenim dihanjem, mišično napetostjo, utrujenostjo, napetostjo v vratu, povišano budnostjo ali dolgotrajnim stresom. Seveda je pri novih, močnih ali nenavadnih simptomih smiselno preveriti tudi telesne vzroke. Ko pa so ti izključeni, je pomembno vedeti, da je omotica pri tesnobi pogosta in ni nujno nevarna.
Najbolj neprijeten del ni sama omotica, ampak pomen, ki ji ga pripišemo.
- Če se mi vrti, bom padel.
- Če se to zgodi v trgovini, ne bom mogel ven.
- Če drugi opazijo, bo grozno.
- Če se mi to dogaja, nekaj ni v redu z mano.
Tako se človek ne boji več samo situacije, ampak tudi lastnega telesa.
Ko se začnemo bati telesnih občutkov
Pri anksioznosti se lahko razvije strah pred samimi simptomi tesnobe. Pospešen srčni utrip, omotica, potenje ali tresenje niso več razumljeni kot znaki aktivacije telesa, ampak kot znaki nevarnosti.To pomeni, da se človek začne bati lastnega strahu.
Na primer:
- Če bom tesnoben, bom izgubil nadzor.
- Če bodo drugi videli, da se tresem, se bom osramotil.
- Če se mi srce pospeši, je to nevarno.
- Če začutim paniko, ne bom zdržal.
Takrat telesni simptomi postanejo sprožilec nove tesnobe. Človek začne opazovati svoje telo, preverjati občutke, se izogibati situacijam, kjer bi se simptomi lahko pojavili, ali iskati načine, kako bi se ves čas počutil varno.
Zakaj bolj ko opazujemo simptome, močnejši postanejo?
Tesnoba zoži našo pozornost. Ko nas je strah, začnemo iskati znake nevarnosti. Če se bojimo telesnih simptomov, postanemo zelo pozorni na telo.Več ko preverjamo, več opazimo. Več ko opazimo, bolj nas lahko skrbi. Več skrbi pomeni več telesne aktivacije. In krog se nadaljuje.
To ne pomeni, da si simptome izmišljamo. Simptomi so resnični. Toda pozornost jih lahko okrepi, strah pa jim doda pomen nevarnosti.
Kaj običajno naredimo, da bi se pomirili?
Ko se telesnih simptomov ustrašimo, se poskušamo zaščititi. Lahko začnemo preverjati pulz, se izogibati kavi, športu ali stopnicam, ne gremo v trgovino, ker se bojimo omotice. Nekdo vedno sedi blizu izhoda. Drugi s seboj nosi vodo, zdravila ali telefon "za vsak primer". Tretji pogosto googla simptome ali sprašuje druge, ali je vse v redu.Takšna vedenja kratkoročno prinesejo olajšanje. Človek se počuti varneje. Dolgoročno pa se lahko nauči: v redu sem samo zato, ker sem se zaščitil. Zaupanje vase se tako ne krepi. Krepi se zaupanje v varnostna vedenja.
Kaj pomaga?
Prvi korak je, da telesne simptome začnemo razumeti drugače.- Namesto: "Nekaj je narobe z mano," lahko poskusimo z mislijo: "To je moj alarmni sistem."
- Namesto: "Ne bom zdržal," lahko rečemo: "Ta občutek je neprijeten, a lahko pride in tudi mine."
- Namesto: "To je nevarno," lahko poskusimo: "To je telesni odziv na tesnobo, ne nujno znak nevarnosti."
Pomaga tudi, da opazimo svoj krog:
- Kaj sem začutil v telesu?
- Kaj sem si ob tem rekel?
- Česa sem se ustrašil?
- Kaj sem naredil, da bi se pomiril?
- Ali mi je to pomagalo samo kratkoročno ali tudi dolgoročno?
Pri blažji tesnobi lahko pomaga postopno zmanjševanje preverjanja, iskanja zagotovil ali izogibanja. Ne na silo, ampak z majhnimi koraki. Na primer: pulza ne preverimo takoj, ampak počakamo nekaj minut. V situaciji ostanemo malo dlje. Poskusimo telesni občutek opazovati, ne da ga takoj razglasimo za nevarnega.
Kdaj poiskati pomoč?
Če so telesni simptomi novi, zelo močni, nenavadni ali zaskrbljujoči, je pomembno najprej preveriti morebitne telesne vzroke pri zdravniku.Če pa so telesni vzroki izključeni in se simptomi ponavljajo predvsem ob stresu, skrbi, strahu ali določenih situacijah, je lahko zelo koristna psihoterapevtska pomoč.
Psihoterapija pomaga razumeti, kako so povezani telesni občutki, misli, strah in vedenje. Človek se postopoma uči, da telesni simptomi niso nujno nevarni, da tesnoba lahko naraste in upade ter da se mu ni treba ves čas izogibati, preverjati ali iskati popolne varnosti.
Cilj ni, da nikoli več ne začutimo razbijanja srca, plitkega diha ali napetosti. Cilj je, da teh občutkov ne razumemo več kot dokaz, da smo v nevarnosti.
Anksioznost pogosto govori skozi telo. Ko se naučimo ta jezik bolje razumeti, se lahko nanjo začnemo odzivati z manj strahu in več zaupanja vase.
Oglejte si
naše terapevte s področja anksioznosti
Morda bi vas zanimalo tudi:
Kaj je anksioznost in kdaj postane težava?
Začarani krog tesnobe: kako misli, telo in vedenje hranijo anksioznost
Osebna rast