Od nekdaj me je zanimalo, kako življenjske izkušnje oblikujejo človeka – njegove misli, čustva, odnose in način, kako doživlja sebe ter svet okoli sebe. Želja po globljem razumevanju človekovega notranjega sveta me je postopoma pripeljala do študija psihoterapije, kjer sem našla področje, ki združuje strokovno znanje in pristen stik z ljudmi.
Še posebej me je pritegnila jungovska analitična psihoterapija, saj človeka ne obravnava zgolj skozi njegove težave ali simptome, temveč kot celoto – z njegovo življenjsko zgodbo, odnosi, notranjimi potenciali in nezavednimi procesi. Verjamem, da ima vsak človek v sebi sposobnost za spremembo, včasih pa pri tem potrebuje varen prostor, podporo in nekoga, ki ga spremlja na tej poti.
Danes mi največ pomeni, da lahko ljudem ponudim prav tak prostor – prostor, kjer jim ni treba biti popolni, kjer lahko odkrito govorijo o svojih stiskah in kjer lahko skupaj raziskujemo poti do boljšega razumevanja sebe.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Jungovska analitična psihoterapija človeka razume celostno. Poleg aktualnih težav raziskujemo tudi življenjske izkušnje, odnose, ponavljajoče se vzorce, nezavedne procese ter po potrebi sanje in simbole, ki lahko ponudijo dragocen vpogled v posameznikovo notranje doživljanje.
Terapevtski proces razumem kot sodelovanje. Klient na srečanja prinaša teme, ki so zanj pomembne, moja naloga pa je, da z vprašanji, strokovnim razumevanjem in po potrebi različnimi terapevtskimi tehnikami ustvarjam varen prostor za raziskovanje. Namesto hitrih rešitev skupaj iščeva globlje razumevanje težav, njihovega izvora ter načinov, kako lahko posameznik razvije bolj avtentičen odnos do sebe in drugih.
Cilj terapije ni zgolj zmanjšanje simptomov, temveč predvsem večja notranja svoboda, boljše razumevanje sebe in trajnejše spremembe, ki se odražajo tudi v vsakdanjem življenju.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Povsem razumljivo je, da človek pred prvim srečanjem občuti negotovost ali dvom. Mnogi se sprašujejo, ali je njihova stiska sploh dovolj velika, ali bodo znali govoriti o sebi ali pa jih skrbi, da bodo obsojani. Takšni občutki so povsem običajni.
Psihoterapija ni namenjena le ljudem v hudih življenjskih krizah. Namenjena je tudi tistim, ki želijo bolje razumeti sebe, izboljšati odnose, se lažje soočati z življenjskimi izzivi ali preprosto narediti korak proti večjemu notranjemu zadovoljstvu.
Na prvem srečanju ni treba vedeti, kaj povedati ali kako začeti. Dovolj je, da pridete takšni, kot ste. Terapevtski proces se začne z odnosom, v katerem se lahko počasi razvijata zaupanje in občutek varnosti. Verjamem, da prav ta odnos pogosto predstavlja prvi korak k spremembi.