Kot se pogosto zgodi pri psihoterapevtih, je bila tudi moja začetna motivacija precej osebna – želja, da bi bolje razumela sebe in druge ljudi. Na tem planetu, kjer stvari pogosto niso tako dobro organizirane, kot bi si želeli, se mnogi od nas na neki točki znajdemo v iskanju: kdo smo, kam gremo in kako bolje živeti v skladu s svojimi vrednotami, željami, potrebami.
Moja prvotna izobrazba je sociološka, kar mi je dalo dobro osnovo za razumevanje družbe, odnosov med ljudmi in širšega konteksta, v katerem živimo.
V predhodnih letih, ko so me pritegnile duhovne in ezoterične poti raziskovanja sebe, sem postala učiteljica joge. Kasneje pa sem začutila, da je zame pomembno, da svoje delo opiram na znanje z jasnimi strokovnimi ter preverljivimi temelji. To je bil razlog, da sem izbrala študij integrativne psihoterapije na Inštitutu IPSA v Ljubljani.
Danes me pri tem delu navdihuje prav prostor srečanja med dvema človekoma, kjer lahko nastane več razumevanja, več jasnosti in možnosti za spremembe.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Po eni strani integrativna psihoterapija pomeni integracijo različnih terapevtskih pristopov (kot so psihoanalitična terapija, gestalt terapija, transakcijska analiza in druge) in metod (kreativnih, telesnih in drugih). Te izbira terapevt glede na svoje znanje, izkušnje in strokovne interese. Hkrati pa na potek terapije pomembno vplivajo tudi potrebe in preference klienta.
Po drugi strani, ob upoštevanju socialne in duhovne dimenzije človeka, pa v procesu terapije poteka tudi integracija skozi povezovanje čustev, misli in telesnih občutkov.
Posebno pozornost posvečamo integraciji odcepljenih delov klientove izkušnje. To so tisti deli izkušnje ali čustev, ki so bili prej odrinjeni ali potisnjeni na stran – npr. potlačena jeza, strah, občutek krivde, neizražene potrebe ali želje, spomini na travmatične dogodke.
Terapija človeku pomaga, da te dele postopoma prepozna, sprejme ter jih ponovno poveže s seboj. Tako lahko postane celovitejši človek, ki živi bolj polno, zavestno in v večjem stiku s sabo ter z drugimi.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Oklevanje je povsem razumljivo. Pogosto potrebujemo čas, da se odločimo za pomemben življenski korak. Pomaga že misel, da terapija ni nujno velika odločitev za vedno – lahko je preprosto prvi pogovor, kjer preverite, ali vam tak prostor ustreza.
Včasih je najtežji prav prvi korak. Dovolite si, da je ta prvi korak lahko tudi lahek in igriv.