Psihoterapija je moj način življenja in ne samo in zgolj poklic. Že v osnovni šoli so se k meni zatekali tisti, ki so potrebovali sočutno podporo in nekoga, ki so se mu lahko zaupali. Že takrat sem se spogledovala s poklicem socialne delavke in kasneje s študijem psihologije, ampak me je življenje odneslo čisto drugam. Kljub vsemu pa sem bila vedno tista, ki je bila pripravljena osebam prisluhniti in jim neobsojajoče pomagati v različnih stiskah. Vmes sem se sama soočala s tem, da sem v zgodnjih devetdesetih zbolela za takrat neprepoznano OKM. Zelo dolgo sem iskala možnosti za ozdravitev. V vseh teh letih me je življenje postavilo pred mnoge izzive. Takrat se mi je vse to zdelo zelo krivično, sedaj to jemljem kot dodano vrednost, ki je zelo dragocena pri opravljanju mojega poklica. Soočala sem se namreč s takrat neprepoznano OKM, mnogo izgubami ter suicidalnostjo mame. Popolnoma naravno in samoumevno je bilo, da vsem mojim praktičnim izkušnjam dodam še strokovno znanje in zato je bil študij psihoterapije nekaj kar se je moglo zgoditi. Že med samim študijem sem čutila, da je to končno tisto za kar sem poklicana in kar udejanjam že ves čas.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Pri svojem delu precej združujem intuicijo, svoje bogate lastne izkušnje in strokovno znanje, ki sem si ga pridobila tekom študija. Sama sem sicer študirala TA, ampak pri svojem delu uporabljam tudi določene elemente iz psihoanalize ter delo z metaforami in sanjami. Sama sem bila namreč kar pet let članica psihaanalitične terapevske skupine in imam na podlagi tega kar precej bogate izkušenje, saj sem videla kaj konkretno nam je takrat pomagalo skozi psihoterapevtski proces pri premagovanju OKM simptomatike. Seveda pa je najprej potrebno skozi proces zgraditi zaupen odnos in da so klienti najprej in predvsem slišani. To je temelj. V današnjem vse bolj hitrem tempu nam primanjkuje časa, da bi se posvetili drug drugemu in velikokrat in pogosto nismo slišani ali pa smo celo prezrti. Vse preveč je individualizma in premalo imamo posluha drug za drugega. Zato najprej v tem procesu poskrbim, da so klienti slišani in razumljeni. Razumljeni tudi na področjih, kjer mogoče drugje niso ali pa imajo težavo o tem spregovoriti. Zelo je pomemben odnos med terapevtom in klientom, ker ta odnos ne glede na vse dejansko najbolj pripomore k izboljšanju. To pomeni, da je dobro, da se pri meni klienti počutijo varni, slišani, dobro je, da mi lahko popolnoma zaupajo in brez strahu in predsodkov z mano spregovorijo tudi o temah, o katerih drugje ne morejo govoriti. Ko je vzpostavljen zaupen odnos, pa klientom pomagam skozi pogovore ozavestiti stvari, ki so jih mogoče zaradi varnosti (ponavadi je to v otroštvu) pomaknili v njihovo nezavedno. Še zmeraj sem namreč mnenja, da bolj kot vse tehnike, zdravi odnos.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Razumem, da je ljudi strah in da imajo včasih tudi pomisleke. Tudi sama sem bila na tem mestu pred več kot desetimi leti, ko sem iskala zase pomoč. Kljub vsemu pa je psihoterapija nekaj v kar se splača vložiti in investirati, ker ti lahko pomaga do res boljšega življenja, ko lahko s pomočjo terapevta in z lastnimi vložki zaživiš človeka vredno življenje in razpreš krila.