Odločitev za študij psihoterapije je dozorela ob mojih prelomnih življenjskih trenutkih na pragu zrelih let. Ko so bili viharji upornega najstništva za mano in, ko me še ni grabila kriza srednjih let. Ravno ob pravem času torej. :)
To je bil čas, ko sem sprejemala prve zavestne odločitve. Včasih tudi težke. Takrat je bilo kot, da sem se zbudila in na novo gradila svoj svet. Kdo sem, kam grem, v kaj verjamem, kaj so moje vrednote in kaj je moje poslanstvo. Takrat se je znova prebudil v meni del, ki je dotlej spal. Zbudile so sanje male deklice, ki je še zmogla videti v globine duše.
V želji raziskati brezmejne globine človeške psihe sem za pokušino izbrala uvodni letnik propedevtike… in ostala… za vedno zavezana psihoterapiji.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Ker se psihoterapevti vse bolj povezujemo, je čedalje težje postaviti ločnico med tem kaj so elementi mojega pristopa in kaj morda pripada neki drugi smeri. Morda kot pove že ime naše smeri (sistemska psihoterapija) – stvari opazujemo znotraj sistema. Vsak posameznik je del sistema (partnerskega odnosa, družine, službene skupine…). Včasih, ko stvari ne gredo v pravo smer, je dovolj, da zavrtimo drugače eno kolo v kolesju. To pomeni, da delamo z eno osebo, ki se začne odzivati drugače in odzove se cel sistem. Včasih to ni enostavno, ker ima sistem že neko vztrajnost. A, če smo vztrajni tudi na terapiji, se prej ali slej zgodi sprememba in se na novo prilagodijo tudi ostali člani.
Veliko delamo tudi z analognimi metodami. Potek življenja klienta na primer predstavljamo kot reko in pri tem uporabljamo vrvi in simbole, ki kažejo na prelomne trenutke.
Za svoje strahove, žalost, jezo lahko klienti uporabijo lutke in jim tako pripišejo neko zunanjo podobo, jih na ta način pozunanjijo. Kar pomeni, da zmanjšajo njihov vpliv na popačeno doživljanje sveta.
Veliko delamo tudi s transom in tehnikami čuječnosti. Vse pa je odvisno od tega koga imamo na drugi strani in kaj je prišel razrešit.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Da je to ena izmed najboljših stvari, ki se ti zgodijo v življenju. Ko spet lahko pogledaš vase in ob tem ne trepetaš od strahu kaj bo prilezlo na plano. Terapevt je tam s tabo. Z ramo ob rami. Skupaj zreta v brezno kjer se v temi lesketajo dragulji. In, ko si pripravljen te varno naveže na svojo vrv, počasi spušča v globino in vedno znova pravi trenutek dvigne. Počasi se oči privajajo na temo, njegov glas te spremlja in globina ni več strašna. Pobožaš svoje rane, pobereš dragulje in se vrneš nazaj.
In tam te čaka. V rokah drži tvoj nahrbtnik v katerega zlagaš dragulje. Gledata se iz oči v oči, iz duše v dušo. In, ko si pripravljen ti poda nahrbtnik. Poslovita se. Zdaj zmoreš. In on to ve. In ti tudi.
Jerneja Hribar Bukovič, hvala za vaše odgovore.