Že od druge polovice srednje šole, kjer sem bil bolj aktiven v naravoslovnih vedah kot so biologija in fizika, pa tudi geografija, so me zanimale vede, ki se sprašujejo o človeku: filozofija, antropologija in psihologija. Vendar pa zaradi naravoslovnega ozadja še nisem imel poguma presedlati v bolj humanistične vede in sem se zadovoljil z takrat po moje nevtralno izbiro študija družboslovja v novinarstvu, kjer sem gojil prepričanje, da se bom tako lahko zanimal in pisal o čemer bom želel. Za študij psihoterapije sem se odločil po študiju novinarstva in delu na tem področju. Bil sem nekoliko razočaran nad novinarskim poročanjem, kjer mi je primanjkovalo občutka pristnosti, raziskovanja in osebnega stika. Rad sem pisal portrete in opravljal intervjuje ter vedno bolj gojil prepričanje, da ima vsaka osebo zgodbo, ki jo je vredno zapisati. Tudi jaz. Ob neke vrste bivanjski krizi, sem se ob razgledovanju, kje bi lahko v svojih zanimanjih našel več smisla, naletel na študij propedevtike na SFU, ki me je znova povezal z željo po učenju in spoznavanju človeka. In to povezano najprej z delom na sebi in nato z delom na rasti in raziskovanju sočloveka. Duševna in duhovna vitalnost tovrstnega dela me je povezala s človekovo jedrno kvaliteto, njegovim doživljanjem. Tako me še vedno vodi misel Terencija, rimskega dramatika, ki me je srečala med študijem. Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Izbral sem psihoanalitično psihoterapijo oziroma psihoanalizo, kjer sem začutil, da tovrstna psihoterapija na človeka gleda najbolj celostno in z največjo mero spoštovanja in avtonomije do individuuma. Na človeka gleda kot na proces, ki ga je sooblikovala osebna, družinska in kolektivna zgodovina. Kljub temu da ga obravnava kot zavestno in odgovorno odnosno bitje, ki se spopada z realnostjo sveta in njegovimi izzivi, ne odpiše nezavednega v nas, ki je težje dostopno, a vsebuje ključne arhetipske, gonske, razvojne, motivacijske in na navezanosti temelječe odnosne organizirajoče principe, ki oblikujejo naše odnose in osebno realnost. V psihoanalitični psihoterapiji je odnosno polje med terapevtom in analizantom pomembno orodje in oder oz. platno, kjer preko analize odnosnih vzorcev klienta (transferja) in zaznanih in analiziranih občutij terapevta (kontratransferja), prihaja do pomembnih spoznanj, preko predelovanja teh vsebin pa do postopne transformacije osebnosti.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Reklo, ki se vedno pogosteje sliši, da bi psihoterapija prišla prav vsakemu, je resnična. Psihoterapija lahko koristi vsakomur. Ni pa edini način dela na sebi in širjenja svoje zavesti. Trajna odprava težav ali siptomov je stranski učinek spoznavanja samega sebe. In ljudje smo odnosna bitja. Da smo se lahko pričeli zavedati sebe in se ustrezno opazovati in čutiti, smo morali biti najprej globoko povezani in navezani. V maternici in s prvo pomembno osebo. Psihoterapija in odnos s terapevtom tako poskuša ustvariti pogoje za rast, razvoj in celjenje tam, kjer smo bili poškodovani, travmirani, frustrirani ali zatrti. Izkušnja psihoterapije je na nek način novo in hkrati znano odnosno izkustvo. Je prostor, kjer ste slišani, videni, sprejeti in obravnavani tako kot naj bi bili. Na način, ki vam pripada, kot edinstvenemu pripadniku dela samozavedajočega stvarstva in vrste z edinstvenim doživljanjem. V dovolj dobrem odnosu.