Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?
V srednji šoli sem kar precej časa namenila temu, da odkrijem, kaj je res tisto, kar me zanima in bi to lahko počela s srcem celo življenje. Začutila sem, da je to, kar me resnično zanima - človek, predvsem njegova notranjost. Gnalo me je globlje razumevanje tega, kdo smo ljudje, kaj je življenje in kako živeti dobro. Po naključnih pogovorih in nekaj brskanja po spletu sem našla študij psihoterapije, takrat še v okviru Slovenskega inštituta za psihoterapijo v povezavi z Univerzo Sigmunda Freuda na Dunaju. Takoj sem začutila, da je to to in bila trdno odločena, da temu namenim svoj čas, energijo in trud, da bo nekega dne postalo moj poklic. Zdaj mi to, da delam kot psihoterapevtka, ne predstavlja le poklica, ampak svoje delo doživljam kot globoko hvaležnost in ljubezen do življenja, do te življenjske sile, ki gori v nas in nas kliče k temu, da živimo uresničeno življenje.
Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikuje od ostalih psihoterapevtov?
To ni ravno enostavno vprašanje. :) Verjetno bi bil najboljši možen odgovor ta, da je moje delo moje. Da vanj vlagam poleg strokovnosti tudi vso svojo edinstvenost. Kot podpora nekomu, ki se odloči, da želi sebe bolje spoznati, spremeniti tisto, kar ga bremeni, omejuje, jemlje energijo, se mi zdi to, da sem ob njem avtentična, tisto, kar mu omogoči, da se vrne v pristen stik s sabo. Da si dovoliti čutiti sebe, vse, kar je prijetno in tudi, kar ni, in se tako postopoma vrača v to, kar on sam v resnici je, brez tistega omejujočega, kar je pogosto nevede prevzel od drugih in okolja. Sama čutim, da se z vsakim klientom povežem tako, da sem v stiku z njegovim bistvom, z vedno prisotno veličino in lepoto njegove notranjosti. To brezpogojno sprejemanje in videnje tega, kar se skriva za vsemi vzorci, bolečimi izkušnjami, je nekaj, kar odpira prostor, kjer se lahko srečava kot človeka. Zaradi lastne izkušnje dela na sebi tudi razumem, kaj pomeni delati na sebi, kako boleče in naporno je včasih ukvarjanje s sabo, koliko poguma, zavestnega napora in vere vase je potrebno, da nekaj spremenimo in zaživimo drugače - bolj živo, zadovoljno, bolj resnično naše.
Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Vsak pri delu z mano najde nekaj, kar je zanj dragoceno. Vsak na svoj način prepozna in začuti, da ga slišim, vidim, čutim, da sem mu v podporo pri njegovem notranjem procesu osebnostne rasti. Z vsakim posameznikom zgradiva odnos, ki je edinstven. To sama doživljam kot živo lepoto odnosov in življenja. Včasih se mi zdi neverjetno, kako lepi in pristni odnosi se zgodijo prav v terapevtski sobi. Gre za to, da je to prostor tako mene kot klienta, ki prihaja k meni. Klient se v tem prostoru na nek način udomači in mu to vsakič znova predstavlja vrnitev (bolj) k sebi. Zdi se mi, da je psihoterapevtski proces prostor neomejenih možnosti, kjer je možno najti vse potrebno, vse izgubljeno, vse nam pomembno in vse, kar srčno ljubimo. Velikokrat rečem, da je vse, kar se skriva za vsem, kar nas boli ali nam predstavlja težavo, (le) neskončno lepote, ljubezni, miru, živosti. Resnično verjamem v to, da je sprememba možna in to lahko tudu vsakdo, ki se predano odloči za delo na sebi, izkusi.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Po eni strani to, da odločitev za spremembo nikoli ni samo lahka in prijetna, in so občutki, ki jih doživljamo pred odločitvijo za psihoterapijo, zelo človeški. Včasih nas držijo v oklevanju naša prepričanja, pretekle izkušnje, strahovi, a potem vidimo, da nam že prvi obisk prinese občutek, da smo se prav odločili in da nam je veliko lažje. Velikokrat je tako, da ljudje kolikor se le da dolgo poskušamo sami odpraviti svoje težave, ampak popolnoma nič ni narobe, če se odločimo za podporo pri soočanju z bolečim, težavnim. Nikoli ni prezgodaj ali prepozno, nikoli ni premalo ali preveč hudo, da se odločimo za to. Je pa tako, da vedno naredimo stvari sami, nihče ne more narediti stvari namesto nas. Sami se moramo odločiti, biti pripravljeni srečati se s sabo in v svoji odločitvi nekaj časa vztrajati. Odnos z drugim je pri tem res dobra podpora, da na nek način lažje in veliko hitreje pridemo do želene spremembe, kot če bi se trudili sami. Poleg tega je to, da si zavestno vsak teden vzamemo vsaj eno uro časa samo zase, da se lahko v miru zazremo vase in na svoje življenje, nekaj, kar je resnično vredno. Šele čez čas spoznamo, kako veliko si damo, če si dovolimo vstopiti v proces dela na sebi. Zgubimo nikoli nič ne, pridobimo pa veliko zase, za odnose, za življenje.
Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Tudi v prostem času veliko časa namenjam kvalitetnemu odnosu s sabo in drugimi. Rada sem s prijatelji, rada spoznavam nove ljudi, rada preživljam umirjena jutra in večere s kavo ali čajem ob dobri knjigi, glasbi ali v družbi meni dragih ljudi. Všeč mi je spontanost, všeč mi je, da lahko tu pa tam skočim iz svoje cone udobja. Tega se ne da umestiti v urnik, zato mi je pomembno, da imam čez teden tudi nekaj popolnoma prostega časa, da se lahko zgodi nepričakovano in nenačrtovano. Zelo rada preživljam tudi čas v naravi, predvsem je moja velika želja, da bi večkrat šla za več dni v naravo, ko je dovolj in pravzaprav vse, kar rabiš le nahrbtnik z nekaj osnovnimi potrebščinami za preživetje. Na takšnih poteh se vedno veliko naučim za in o življenju. To mi je pa pravzaprav bistveno - čimveč časa nameniti temu, da se učim in živim, da spoznavam sebe in prispevam svoj delček v okolje, v katerem živim. Spoznala sem, da je resnično pomembno živeti in ne le preživeti. In v to sem pripravljena vložiti celo sebe, vsak dan po malo in iz leta v leto vedno več. Učim se prepuščati življenju, da me pelje tja, kamor si sama ne bi upala iti. :)
Kristina, hvala za odgovore.