Za psihoterapijo sem se odločil postopoma, skozi delo z ljudmi. Kot pedagog in kasneje pri delu z otroki, mladostniki in družinami sem vedno znova prihajal v stik z vprašanji, ki presegajo zgolj vedenje ali učenje – vprašanja smisla, odgovornosti, svobode, odnosov, notranjih stisk, trdnosti, vizije, vere ... Ravno v psihoterapevtskem – logoterapevtskem pogledu na človeka, družbo in svet pa sem našel te odgovore.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Logoterapija človeka razume kot edinstveno in celostno bitje, ki ni določeno zgolj s svojimi okoliščinami, temveč ima vedno možnost izbire odnosa do njih. V ospredje postavlja človekovo svobodo in odgovornost ter njegovo usmerjenost k smislu. Pomemben vidik je tudi, da se človek lahko odmakne od svojih stisk ter jih pogleda z distance, hkrati pa presega samega sebe v odnosih, vrednotah in življenjskih nalogah. Terapija zato ni usmerjena le v odpravljanje težav, ampak v odkrivanje osebnega smisla in notranjih virov moči, tudi v zahtevnih okoliščinah.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Tudi v težkih trenutkih lahko najdemo smer – korak za korakom. Včasih pomaga že to, da na poti nismo sami.