Že za izbiro predhodnega poklica, Socialnega dela sem se odločila, ko sem ugotovila, da sem to pravzaprav jaz. »Zalotila« sem se, kako sem se vedno, že v mladosti, kjerkoli, tudi doma z družinskimi člani pri kosilu, zavzemala za nekoga, o komer se je slučajno govorilo, rekoč: »Kaj ti veš, kaj se tej osebi dogaja, kako se ona ob tem počuti?« Vedno sem z veseljem poslušala nekoga, ki mi je pripovedoval o njegovem problemu, o težavah in stiski, ki jo ob tem doživlja, četudi je to bilo na zabavi. Po tem sem bila med prijatelji znana, da sem si znala vzeti čas za nekoga. Ta naravna želja pomagati drugemu je nekako izvirala iz moje notranjosti. Za študij psihoterapije sem se po nekaj letih dela na področju socialnega varstva odločila, ker sem ugotovila, da bi si želela še bolj poglobljenega dela z ljudmi v stiski. Želela sem pomagati ljudem s svetovanjem in psihoterapijo na področju medosebnih odnosov, zlasti partnerstva. Prav o slednjem in o globini naših medosebnih odnosov sem si želela vedeti še več. Spraševala sem se, kje bi lahko dobila to dodatno znanje, za katerega sem slutila, da nekje obstaja, nisem pa vedela kje. Ko sem en dan čisto slučajno »prestregla« razpis teološke fakultete za strokovni magistrski študij Zakonske in družinske terapije, sem takoj vedela, da je to to, kar sem iskala. Seveda sem se vpisala in študij po magisteriju nadaljevala še na drugih, dopolnjujočih se terapevtskih smereh in ustanovah. Študij psihoterapije se mi zdi logična posledica, če delaš v človekoljubnem poklicu, kjer te »žene« notranji motiv pomagati drugim oz. biti koristen. Ozadje zakaj se za takšen študij odločimo, je po mojem mnenju nekoliko različno: lahko smo doživeli v življenju težje preizkušnje in le-te nato z delom na sebi presegli, predelali in ozdravili, kar kasneje največkrat rezultira v spontani prebuditvi želje pomagati drugim z enako ali podobno težavo. Ker prav zaradi pretekle lastne izkušnje zelo dobro veš, kako se oseba v takšni situaciji počuti, ob realnem zavedanju, da je je to pri vsakomur malce drugače, ker je pač vsaka situacija edinstvena. Osebna izkušnja je nekaj, kar je gratis darilo klientu, nekaj zaradi česar lahko nudiš še nekoliko bolj pristno sočutje klientu, so nam pojasnili na magistrskem študiju na področju zakonske in družinske terapije. Del odločitve za študij psihoterapije je po mojem mnenju pri vsakomer, ki se za to odloči, tudi želja po še bolj poglobljenem znanju in razumevanju medosebnih odnosov, o katerih nas v šoli kot mladostnike/ce niso učili. Torej želja po razumevanju zakonitosti delovanja odnosov in sočutje do ljudi v stiski. Osebno sicer menim, da so razlog za odločitev velikokrat prisotne preživete izkušnje, ki kasneje prerastejo v življenjsko poslanstvo pomagati drugim. Osebno menim, da bi se marsikdo, če bi na študij in poklic psihoterapije gledal le s finančnega vidika, morda odločil za drug poklic. Vendar pa, kar lahko povem iz lastne izkušnje, se mi zdi, da ljudje nekako ne moremo iz svoje kože in zato posledično ne moreš biti nekaj ali nekdo, kar nisi. Vsaj ne na dolgi rok. Tvoj poklic je vseeno velik del tebe (saj na delu preživimo veliko časa), ki ga ne moreš zanikati. Svetovalka, terapevtka: to sem pač jaz. In se počutim dobro, ko vidim, da klient z mojo pomočjo, s pomočjo najinega skupnega dela, svetovanja ali terapije napreduje, se pobere, znova začuti veselje do življenja in je vse v redu. Ker je tudi sam za delo na sebi dovolj motiviran. Kar je še vedno ključ in osnova uspešnega svetovalnega ali terapevtskega dela.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Pri svojem delu uporabljam več psihoterapevtskih pristopov. Katerega bom pri določenem klientu uporabila, je malce odvisno od narave problema itd. Uporabljam svetovalno/terapevtski pristop zakonske in družinske terapije, kjer sem pridobila ogromno znanja, ki ga dopolnjujem s pristopom EFT – Emotionally focused therapy – V emocije usmerjena terapija za pare, posameznike in družine. Sama sem se izobraževala iz partnerske smeri (EFCT), ker je takrat obstajala le ta smer, ki pa se uporablja tudi za delo s posamezniki in sedaj družinami (priznajo nam dodatno znanje). Za EFT pristop je značilno, da se fokusira na čustva, najprej na sekundarna in nato na prepoznavo primarnih čustev, ki so spodaj oz. na začetku zakrita. Pristop pravi, da se ljudje v medsebojnih, zlasti tesnih intimnih odnosih čustveno zapletamo, ker se po določenem času odnosa nehote ujamemo v »zanko« ponavljajočga se cikla in se nato brez strokovne pomoči iz le-tega ne znamo odplesti oz. prestopiti v pozitivni cikel. Za pristop je značilno, da je eden od partnerjev v odnosu umikajoči se (withdrawer), drugi pa neke vrste zasledovalec (persuer). To je sicer malo težje prepoznati na prvi pogled, vendar to je pač naše delo EFT terapevtov. Pristop primerja povezan odnos partnerjev s plesom Tango: ples je nekaj res lepega, če smo s plesnim partnerjem na pravi razdalji. Če pa sva si preblizu ali predaleč, težko usklajeno pleševa skupaj. Tako je tudi v naših odnosih, zlasti v najbolj intimnih, v partnerstvu. Vendar se v drugih, nam pomembnih odnosih pravzaprav odvija enak ples. EFT pristop v osnovi pravi, da smo ljudje v bližnjih odnosih navezani in da to navezanost vsi potrebujemo, ker je to naša čustvena in ne nazadnje tudi fizična varnost. Ne samo v partnerskem odnosu, temveč tudi v življenju. Če smo varno navezani, lahko uspešno počnemo mnogo stvari v življenju. V kolikor nimamo osebe varnega »pristana« pa smo negotovi in si v življenju morda ne upamo tvegati. Ozadje v emocije usmerjenega pristopa je vrsta navezanosti (varna, ne-varna in dodatne delitve) in prvenstveno vprašanje, značilno za pristop EFT: »Ali si tukaj zame, ko te potrebujem?« Pri svojem delu uporabljam tudi EMDR – Eye movement desensitization and reprocesing, ki je izjemno učinkovit pristop za odpravo travm. Bistvo tega pristopa je, da na izjemno nežen, hiter in neboleč način, preko izvedbe po protokolu odpravi travmo, za katero se po kakšnem drugem pristopu lahko porabi veliko več časa. Seveda pa mora biti stranka oz. klient/ka pripravljen/a na to. Zato navadno EMDR ne izvedem, če ocenim, da klient/ka še ni pripravljen/a nanj (predpriprave in preverjanje po protokolu, tehnike varnega kraja, pomiritev itd.) ali zanj/o ni primeren oz. predstavlja kontraindikacijo. V pristopu EMDR imam opravljeno I. in II. stopnjo ter se obdobno tudi udeležujem supervizije (dr. Vesna Bogdanovič). Sem tudi članica Društva EMDR Slovenija, v katerem smo združeni EMDR terapevti in se še dalje izobražujem iz EMDR pristopa. Pri svojem delu uporabljam tudi SFBT – (Solutiona focused brief therapy - V rešitev usmerjen pristop) po Kratka – v rešitev usmerjena terapija. Pristop SFBT se od ostalih razlikuje v tem, da pri klientu išče močne točke in tovrstne referenčne izkušnje in ga preko teh pripelje do zavedanja o sebi oz. zaupanja vase, da je zmožen reševanja svoje težave, saj je vsaj enkrat v preteklosti identičen problem že uspešno razrešil. Tu igra pomembno vlogo takoimenovano »čudežno vprašanje«, ki je res močna tehnika. Pristop je zelo »do klienta prijazen«, saj se v nekem trenutku njegov obraz očitno razvedri. To je navadno trenutek, ko klient pri sebi prepozna svojo »točko moči in je iz problema že prestopil v rešitev!
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Nekoga, ki ni prepričan ali bi obiskal psihoterapevta, bi opogumila za ta korak, s tem, da bi mu rekla, da to, ko si človek poišče strokovno pomoč, znak notranje moči in ne razlog za razmišljanje, da s teboj nekaj ni v redu. Tudi avta večinoma ne gremo popravljati sami, temveč ga peljemo k avtomehaniku, ki se na to področje spozna in bo avto kvalitetno popravil, da nam bo ta še dolgo služil. Zakaj bi bilo pri skrbi zase in za svoje psihološko dobro počutje, ki posledično vpliva tudi na naše telesno zdravje, kaj drugače? Hkrati bi nekomu s pomisleki glede psihotrapije, ki okleva glede vključitve vanjo zaradi financ, rekla, da bi bilo bolje, če bi skušal na zadevo pogledati nekoliko drugače. In sicer: s tem, ko bo v določenem času na psihoterapiji razrešil svoj problem, bo prihranil toliko in toliko časa in se bo po zaključku psihoterapije (in že prej) lahko uspešno lotil želenih stvari in izzivov/novih projektov v življenju, za katere bi sicer morda potreboval leta, da bi prišel do tja brez psihoterapije. Ker bo klient po določenem času psihoterapije opolnomočen, si bo upal in zmogel vstopiti v določene izkušnje, situacije, doživetja, odnose, izzive in jih tudi uspešno izpeljati. Kar se sicer ne bi zgodilo, če bi brez vključitve v psihoterapijo kar tako »ždel« nekje in čakal, da problem mine. Ker problemi pač ne minejo sami od sebe, nasprotno, celo več jih je, če jih ne rešujemo sproti. Včasih se lahko kakšne duševne težave tudi stopnjujejo in se razvijejo v kaj večjega in življenjsko nevarnega, če določeno stanje predolgo traja in se ne odpravlja. Pogosto, včasih tudi preventivno, priporočam obisk psihiatra, ker imajo določene težave lahko tudi organsko ozadje. Sodelovanje različnih profilov na področju duševnega zdravja, se mi vsekakor zdi smiselno in zaželeno in imam dobre izkušnje s tem.