1. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Že 28 let delam z ljudmi. Vsi vemo, da je delo z ljudmi precej naporno. Za dobro in uspešno komunikacijo je potrebno imeti veliko znanja in ko sem prevzela vodenje organizacije s 130 zaposlenimi, sem se odločila, da bom svoje znanje poglobila in strokovno nadgradila. Takrat se je pravzaprav šele začela poglobljena pot medosebnih odnosov. Strokovno znanje in izkušnje mi pri delu zelo pomagajo predvsem pa so izkušnje na različnih delovnih področjih in v različnih življenjskih situacijah zelo pomembne. Iz njih črpam energijo, znanje in navdih za pisanje.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Klient dobi pri meni veliko mero razumevanja in podpore. Moje osebno področje in prepričanje pri tem nista pomembna. Pri delu izhajam iz klienta in njegovega stanja oziroma videnja celotne situacije. Skupaj z njim raziskujem ozadje zaključkov, ki jih je ustvaril skozi življenje. Zaključke postavljam v nov okvir in skupaj iščeva rešitve, ki so ugodne zanj oz. rešitve, ki so v tistem trenutku zanj sprejemljive. Udeleženec terapije se na srečanjih osvobodi akutnih razmišljanj, zablod in napačnih prepričanj, ki so imela v preteklosti nanj omejevalne vplive. Tako lahko ustvarja nove možnosti in uporablja svobodno izbiro za nadaljnje življenje.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
O tem sem napisala članek, ki vam ga zelo priporočam v branje, saj je v njem natančno razloženo, kaj pomeni iti k psihoterapevtu. Na kratko pa lahko zapišem, da je to zagotovo najboljša odločitev, ki jo lahko človek sprejme zase. Kljub prvotni negotovosti in pogosto tudi prisotnosti strahu pred neznanim se lahko na ta način kdorkoli odpravi na raziskovanje po lastnem, osebnem svetu, in ga izboljša. In menim, da si to zaslužimo vsi. Res je, da so morda občutki na začetku tuji, saj se pogovarjamo z neznano, s tujo osebo. In večini ljudi je težko govoriti o osebnih zadevah, še težje pa jih je sprejeti. A olajšanje, ki sledi, je neprecenljivo tako za klienta kot za terapevta.
Poudariti pa moram tudi to, kar je pogosto neznano in ne dovolj poudarjeno dejstvo. Psihoterapevt se mora za opravljanje tega dela naučiti ogromno teorije, na začetku pa nekaj časa dela pod supervizijo; to pomeni, da njegovo delo spremlja izkušen psihoterapevt. Poleg tega mora tudi sam hoditi na terapijo zase in skoznjo spoznavati samega sebe. Na podlagi lastne izkušnje na terapiji se terapevt namreč lažje vživlja v življenje svojega klienta ter ga bolje razume. Ob vsem navedenem pa je izjemnega pomena tudi psihoterapevtova osebnost, pomembne so življenjske izkušnje, ki jih je pridobil, pa seveda tudi znanje, sposobnost poslušanja in upoštevanja klientovih povratnih informacij. Ko se s srečanji razvije pristen in odkrit odnos, in ko je klient pripravljen na izzive, se pričnejo dogajati spremembe na osebni ravni. To je najlepši del terapije – osvoboditev in pripravljenost na sprejemanje samega sebe in odločitev, ki človeku pomagajo postati boljši v vseh pogledih.