Že odkar pomnim, sem si želela delati z ljudmi in jim biti v oporo. Ta, sprva morda otroška želja, me je najprej vodila v študij medicine, saj sem verjela, da bom prav tam lahko najbolje uresničila svojo željo po tem, da bi ljudem pomagala.
Kasneje sem kot zdravnica začela opažati, da me pri delu vedno bolj zanimajo posameznikova notranja izkušnja, odnosi, čustva in način, kako se sooča z življenjskimi situacijami. Čeprav me je medicina pripeljala zelo blizu človeku, sem začutila, da si želim več prostora za odnos, za daljši proces in za globlje raziskovanje tega, kar se dogaja znotraj osebe. Želela sem si pristopa, ki ne išče zgolj hitre rešitve za težavo, temveč podpira dolgoročne spremembe in človeka obravnava celostno.
Pomemben del te odločitve je bila tudi moja osebna zgodba. Že v otroštvu sem doživela več večjih izgub, večkrat menjala okolje in šla skozi različne življenjske prelomnice, ki so me pomembno oblikovale. Kasneje sem spoznala, kako dragocena bi mi bila psihoterapevtska podpora že takrat in kako pomemben je lahko terapevtski odnos. Tudi lastna večletna izkušnja psihoterapije mi je dala globlje razumevanje tega, kaj pomeni biti v procesu, v katerem imamo prostor za raziskovanje sebe, svojih odnosov in svojih življenjskih izkušenj.
Danes svojega dela ne razumem več predvsem kot »pomoč ljudem«. Bolj mi je blizu ideja spremljanja: biti ob človeku, ko raziskuje, kaj se v njem dogaja, in ga podpirati pri tem, da postopoma sam najde odgovore, ki so zanj pravi. Prav ta možnost globljega človeškega stika in spremljanja človeka skozi proces je tisto, kar me je pripeljalo v psihoterapijo.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Za biointegrativno telesno psihoterapijo je značilen celosten pogled na človeka. Uma, čustev in telesa ne razumemo kot ločenih področij, temveč kot med seboj povezane dele človekovega doživljanja. Naše izkušnje se lahko izražajo v mislih, čustvih, odnosih in hkrati tudi v telesu, zato pri terapevtskem delu pozornost namenjamo celotni izkušnji človeka.
To pomeni, da psihoterapija pri meni ni omejena zgolj na pogovor. Besede so pomemben del procesa, vendar lahko raziskovanje vključuje tudi zaznavanje telesa, delo z dihanjem, prizemljitvenimi tehnikami, vizualizacijo, gibanjem ali različnimi ustvarjalnimi načini izražanja, kot so risanje, pisanje in druge oblike simbolnega raziskovanja. Katera orodja bomo uporabili, je odvisno od človeka, njegovega trenutnega stanja in njegovih potreb.
V mojem pogledu terapija ni nekaj, kar se ‘‘dela pravilno’’. Vsak človek in vsak proces sta drugačna. Nekatere teme potrebujejo veliko besed, druge več tišine, tretje morda glasno izražanje čustev. Včasih je pomembno raziskati določeno misel ali občutek, drugič pa za trenutek obstati in opaziti, kaj se dogaja v telesu.
V središču zato ni določena tehnika, temveč odnos, občutek varnosti in radovednost do človekove izkušnje. Skupaj raziskujemo, kaj se dogaja, kako se določeni vzorci ponavljajo, kaj nam sporočajo misli, čustva in telo ter kaj bi človeku danes lahko pomagalo živeti z več stika s sabo.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Vsak, ki je psihoterapijo začel je nekoč naredil prav ta prvi korak, tudi sama sem bila tam. Ob misli na začetek je povsem normalno čutiti negotovost, vznemirjenje, morda celo strah ali odpor. Vse to je dobrodošlo in ima svoje mesto.
Bodočim klientom bi rada sporočila, da od njih na začetku ne pričakujem, da bodo imeli vse odgovore. Ni jim treba vnaprej vedeti, kaj je narobe, kaj želijo spremeniti ali kako naj bi terapija potekala. Dovolj je, da začutijo, da bi želeli nekaj bolje razumeti, da jim določena situacija ali način življenja ne ustreza več ali da si želijo v svojem življenju narediti prostor za nekaj drugačnega.
Uvodno srečanje je namenjeno temu, da se nekoliko spoznava, da mi klient predstavi, kaj ga je pripeljalo do mene, in da se pogovoriva o njihovih pričakovanjih, željah in morebitnih strahovih. Hkrati je to tudi priložnost zanj, da spozna mene in začuti, ali se ob meni lahko počuti dovolj varno in sproščeno za začetek skupnega dela.
Prvi korak je pogosto najtežji. Zato ni treba vedeti, kam bo celotna pot vodila. Pomembno je le, da ji pustimo možnost, da se začne, potem pa jo lahko raziskujemo skupaj.