Odločitev je zorela skozi moje dolgoletno poklicno delo z ljudmi. Več kot 25 let delujem na področju kadrov, vodenja in razvoja zaposlenih, kjer se pogosto srečujem z vplivom stresa, odnosov, visokih pričakovanj in življenjskih sprememb na posameznikovo počutje. Želela sem nadgraditi svoje znanje psihologije in ljudem pomagati bolj neposredno – ne le pri razumevanju težave, temveč tudi pri iskanju konkretnih poti iz nje. Vedenjsko-kognitivna terapija me je pritegnila zaradi svoje jasnosti, strokovne utemeljenosti in usmerjenosti v spremembe, ki jih človek lahko postopoma prenese v vsakdanje življenje.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Vedenjsko-kognitivna terapija je sodelovalen, strukturiran in ciljno usmerjen pristop. Skupaj s klientom raziskujeva, kako so povezane njegove misli, čustva, telesni odzivi in vedenje ter kateri vzorci stisko vzdržujejo. Ne ostaneva samo pri pogovoru: uporabljava konkretne vaje, zapise, vedenjske poskuse in postopne korake med srečanji. Pomembno mi je, da klient razume, kaj se z njim dogaja, in pridobi veščine, ki jih zna uporabljati tudi po koncu terapije. Struktura pa ne pomeni togosti – način in tempo dela vedno prilagodim posamezniku ter njegovim ciljem.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Oklevanje je povsem razumljivo. Prvi pogovor ne pomeni, da ste se že zavezali dolgotrajnemu procesu; je priložnost, da preverite, ali se ob terapevtu počutite dovolj varno in ali vam njegov način dela ustreza. Na terapijo ni treba priti šele takrat, ko stiska postane nevzdržna. Dovolj je občutek, da se vrtite v istem krogu, da vas nekaj predolgo obremenjuje ali da si želite spremembe, pa ne veste, kako začeti. Prositi za podporo ni znak šibkosti, temveč odgovoren korak do sebe.