K študiju psihologije, klinične psihologije in psihoterapije so me spodbudile lastne težave v odraščanju, vprašanja o življenju, ki jim nisem bil sam kos in izkušnja nebogljenosti ter ranljivosti v odnosu do tega, da bi zmogel najti kar iščem oz. želim ali moram urediti. Ker so težave bile resne in procesi lastnega iskanja zelo težavni, sem se srečal z javno zdravstveno mrežo za duševno zdravje ter bil deležen ponižujoče obravnave, vdora v nedotakljive dele lastne zasebnosti, tudi v ožji življenjski prostor ter tudi povsem neustreznega razumevanja (zanikanja in povsem izkrivljenega razumevanja težav). Paradoksalno, pa je ta neustrezna pomoč, vseeno vodila v to, da sem odkril lastne vire moči, da sem zmogel razumeti, da si moram pomagati predvsem sam in zasnovati kratkoročne funkcionalne cilje ter delovati v smeri osamosvajanja. Odkril sem poklice kliničnega psihologa, psihoterapevta, slednjič tudi psihiatra. Področje me je fasciniralo, zato sem bral, poslušal, dojemal in poskušal razumeti to neverjetno kompleksnost človeške izkušnje ter prisluhniti odgovorom na lastna vprašanja, iskanja – delo in študij. Menim, da sem imel srečo in priložnost, da sem lahko študiral, se izobraževal in se usposabljal v znanstveno utemeljenih, bolj rigidnih in konservativnih okvirih, da sem bil deležen kakovostnih mentorjev ter supervizij in v okviru javne psihiatrije pridobil tako širino kot veliko kilometrine. Rad opravljam delo kliničnega psihologa in psihoterapevta, ki je sicer izredno težko in odgovorno, ampak hvaležno ter zmeraj vodi k rezultatom.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Čeprav zainteresiranim klientom nudim tudi časovno omejene in na reševanje problema usmerjene vedenjsko-kognitivne psihoterapije, pa predvsem verjamem v moč odnosa – v psihoterapijah je odnos s terapevtom najpomembnejše zdravilo. Tako se počasi pride zelo daleč, potrpežljivost pa je nadvse dragocena ter se obrestuje. Psihodinamske psihoterapije služijo raziskovanju in nato kakovostnemu in večplastnemu razumevanju sebe, gradnji zaupanja v odnos in v dobronamernost sogovornika, služijo odraščanju in zorenju. Sprva se običajno odpravljajo čustvene in podobne težave, ki ovirajo kakovost življenje izkušnje, nato pa se odkrije moč lastnih potencialov, ki jih nadgrajujemo, plemenitimo in krepimo. Psihoterapija je hvaležen proces, ki daje rezultate v globokem razumevanju samega sebe, lastne preteklosti in bolečih ali krivičnih izkušenj, narediti sedanjost prijetno in hvaležno, prinese umirjeno doživljanje lastnih odnosov in, ki pomaga začrtati prihodnost, jo obogatiti in oplemenititi.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Vstop v psihoterapijo lahko pomeni prelomnico. Če ste že velikokrat razmišljali o lastnih težavah in vsakič znova prišli do odgovora, da bi se bilo dobro pogovoriti z izkušenim terapevtom o njih, potem je morda vaša pripravljenost na vstop v ta dragoceni proces, pravi odgovor za vas. Zgolj in samo radovednost za to, kaj mi psihoterapija lahko ponudi, da in kaj lahko terapevt naredi zame, žal ni dovolj za delo na sebi. Psihoterapija ne pomeni ugotavljanja objektivne resničnosti in terapevti ne dajemo odgovorov na to, kaj je prav ali narobe. Psihoterapija ni lahka, pogosto ni prijetna, čustvena podpora je le eden od njenih elementov. Zanimiv je paradoks človeške izkušnje, ki trpljenje in doživljanje frustracije usmerja v zorenje, rast in razvoj, medtem ko nas doživljanje sreče, zadovoljstva in blagostanja pa nas lahko naredijo pasivne ter nedejavne. Torej, če oklevate z obiskom psihoterapevta, se temeljito pogovorite s seboj, preverite svojo motivacijo in pričakovanja. Če ugotavljate, da sta vaša pripravljenost in motivacija za vstop v psihoterapija zreli, da ste torej pripravljeni začeti delati na sebi – oklevanje ni več potrebno in se naročite na uvodni razgovor.
Rok Podkrajšek, hvala za vaše odgovore.