Verjetno kar kombinacija osebnih in poklicnih izkušenj, radovednosti o človeški naravi ter zanimanja za eksistencialna vprašanja. Študij mi je predstavljal prostor učenja in raziskovanja procesov, skozi katere ljudje pridemo do sprememb in zaživimo bolj polno. No, to, da imam rada občutek, da delam nekaj smiselnega in dobro, me je spremljalo že prej.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Za psihodinamski psihoterapevtski pristop je značilno celostno in poglobljeno razumevanje človeka. Izhaja iz psihoanalitične tradicije, hkrati pa je telesno usmerjen, zato je v terapevtskem procesu prostor za več ravni hkrati: misli, čustva, telesne odzive in odnos med terapevtom in klientom. Gre za pristop, ki dopušča veliko ustvarjalnosti pri delu in prilagajanja ritmu posameznika. Predvsem pa je meni blizu psihosomatsko delo, usmerjeno v sočutno raziskovanje notranjih dinamik, nezavednih vzorcev in obrambnih mehanizmov, ki omogoči, da se spremembe in osebnostna rast zgodijo postopoma in od znotraj. Zanima me, kako lahko klient_tka vzpostavi več stika s sabo, več notranjega prostora in več svobode v tem, kako živi, čuti in se povezuje z drugimi.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Hm… mogoče, da je kar doživlja razumljivo, saj vsak nov korak zahteva pogum in predstavlja pot v neznano. Na uvodno srečanje — in seveda še kdaj kasneje — je dovoljeno priti tudi z dvomi in nejasnostjo. Poleg tega pa se na psihoterapevtskih urah, poleg tega da kdaj jočemo ali se jezimo, tudi nasmejimo.