Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Vse prevečkrat sem slišala besede, kakšna moram biti, kaj se spodobi, kaj se sme in kaj ne, kaj je prav in kaj je narobe in kaj je v redu in kaj ne. Počasi sem se začela izgubljati. Okolje me je začelo oblikovati v družbeno sprejemljivega posameznika brez iskric v očeh, v nekoga, ki je postajal le še senca samega sebe.
Strah, sram, krivda, občutek ne pomembnosti in občutek ne vrednosti so me postavili v kot in mi onemogočili polno živeti. Spomnim se svojih najtemnejših dni, ko sem popolnoma izginila, obstajala sem le še kot projekt drugih. In potem, mi je na neki točki postalo dovolj. Pričela sem se upirati, jasno in glasno. In še vedno ni nikjer bilo tiste osebe, ki bi me bila zmožna videti in slišati.
Skozi srednjo šolo sem tako vedno močneje čutila, da si sama želim biti ta oseba, oseba ki bo zmogla sočloveka videti in sprejeti prav takšnega kot je in ne takšnega kot družba pravi, da bi moral biti.
Po srednji šoli sem se tako vpisala na študij psihoterapevtske znanosti. Na fakulteto sem se vpisala v želji pomagati drugim. Kaj hitro sem spoznala, da če bom želela pomagati drugim bom morala najprej pomagati sebi in se soočiti s svojo bolečino in nežno objeti vse svoje, tudi tiste manj prijetne dele sebe. Sedaj teče že osmo leto, ko hodim po poti osebnostne rasti, berem, se učim, spoznavam, raziskujem...
Zavedam se, da ne nosim s seboj čarobne paličice s katero bi zamahnila in bi tako tegobe drugega človeka izginile. Prav tako tudi verjamem, da nosi vsak posameznik s seboj vse potrebne sposobnosti za rešiti svoje težave ali se soočiti z njimi. Vsakdo izmed nas se včasih zatakne in potrebuje pomoč in podporo. Skozi študij in predvsem delo na sebi  sem spoznala, da podpora ni tisto, kar delamo drug za drugega, temveč zmožnost, da zdržimo ob drugemu tudi v njegovih kritičnih trenutkih.

Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Gestalt terapija je eksistencialna oziroma izkustvena oblika psihoterapije, ki poudarja pomen osebne odgovornosti in se osredotoča na posameznikovo izkušnjo v sedanjem trenutku, na terapevtski odnos med terapevtom in klientom, na okolje in socialni kontekst posameznikovega življenja ter na samoregulacijsko uravnavanje ljudi v posameznih situacijah.
V gestalt terapiji na človeka ne gledamo skozi postavljene diagnoze in težave s katerimi se sooča, ampak raziskujemo kako posameznik čuti, kako posameznik razmišlja in kako posameznik vstopa v kontakt s seboj, drugimi in s svetom nasploh. V gestalt terapiji raziskujemo v čem je posameznikovo početje nefunkcionalno in boleče vendar včasih edino poznano. V gestalt terapiji posameznik znotraj varnega odnosa s psihoterapevtom raziskuje kako še lahko dela stvari drugače in tako išče nove načine polnejšega bivanja v odnosih in svetu nasploh.
Gestalt terapija je izkustvena terapija, kar pomeni, da sta psihoterapevt in klient znotraj procesa pozorna na vse kar se s klientom dogaja, na vse kar klient čuti, občuti in misli.
Gestalt pristop sem izbrala saj sama verjamem, da edino kar zares imamo je dan trenutek. To sploh ne pomeni, da me stvari iz preteklosti ne zanimajo ampak da se z njimi ukvarjam le toliko kot so žive v danem trenutku. Seveda nas izkušnje iz preteklosti oblikujejo in prispevajo k našemu odzivanju v sedanjosti, izkušenj iz preteklosti ne moremo spremeniti in na njih ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na to, kako te izkušnje predelamo in kako bodo potem te izkušnje vplivale na naše sedanje življenje, na naše odnose, na sprejemanje naših odločitev in na to kako mi živimo v svetu.
Pri svojem delu se poleg pogovora na željo klienta poslužujem še drugih oblik dela in izražanja. V terapevtskem procesu se tako poslužujem tudi dela s terapevtskimi karticami, izražanja skozi risbo ali druge kreativne načine, dela z glino, dela s sanjami. Pri delu se opiram tudi na vizualizacijske, relaksacijske, čuječnostne in meditativne tehnike. Klient ni nikoli v nič prisiljen, ampak se način dela prilagaja na njegove potrebe, želje in zmožnosti.
Smisel terapije ni v tem, da bi skozi proces posameznik postal nekaj kar ni oziroma nekaj kar meni, da bi mogel postati. Smisel je v tem, da posameznik zmore sprejeti to kar v danem trenutku je. Prav sprejemanje je osnova vsaki spremembi. Bistvo je, da posameznik znotraj procesa spozna nove oblike odzivanja na okolje in nove načine za zadovoljevanje svojih potreb, da pridobi možnost izbire in se okrepi pri samostojnem sprejematnju odločitve za svoje življenje. Nihče ni večji strokovnjak na področju našega življenja kot mi sami.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Živimo v času, kjer je fizično telo zelo pomembno. Vsi s ponosom hodimo k frizerju, na manikuro, pedikuro, risanje obrvi, na fitnes in še bi lahko naštevali. Vsak teden v družbi s ponosom povemo na kakšne vse načine skrbimo zase. Ko pa pridemo na temo duševnega zdravja in skrbi za našo dušo, naš notranji svet, svet ki je redkokomu dostopen in ga še kako radi skrivamo pod masko, pa se bahavost neha. Kar na lepem nas postane sram priznati, da skrbimo zase, da skrbimo za svoj notranji svet.
Sama rada duševne rane primerjam s telesnimi ranami. Če si ranimo roko in pustimo, da se rana zaceli sama od sebe tvegamo, da nas bo zaskelela in ponovno zakrvavela vsakič, ko se jo bomo, četudi ne hote dotaknili. Če pa rano razkužimo, povijemo in oskrbimo pa se bo rana zacelila veliko prej. Enako je z našimi duševnimi ranami. Če duševno rano pustimo, da se zaceli sama od sebe, saj vendar čas zaceli še vsako tako močno rano, tvegamo, da bomo skočili in zajokali vsakič, ko se bomo rane dotaknili, četudi le na rahlo oplazili. Če pa rano oskrbimo bo na mestu rane ostala brazgotina. Brazgotina ne boli več. Brazgotina nosi le zgodbo in spomin, morda neprijeten spomin, vendar rana ne krvavi več. Vsak nosi polno odgovornost za svoje življenje. Vsak posameznik se sam odloči o tem ali bo svoje rane oskrbel in z njimi živel dalje ali pa bo vsakič znova krivil druge, ker so se dotaknili ravno tistega bolečega mesta, tistega bolečega spomina, za katerega bi pa ja lahko že vedeli, da je tam. Odločitev je naša.

Sara Pipan, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 9, oktober 2022

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se