Psihologija me zanima že odkar pomnim. Že kot otrok sem opazovala ljudi in se spraševala, zakaj delujejo na način, kot delujejo. V srednji šoli sem pri psihologiji obsežno raziskovala področje samomora in odkrivala razloge, ki človeka pripeljejo do tako skrajne stiske.
Pot me je kasneje za nekaj časa odnesla v smer sociologije in ekonomije, predvsem zaradi družinskega podjetja, a sem hitro začutila, da tam ni moj smisel. Vedno znova me je poklicala pot, na kateri sem se najgloblje našla — podpora ljudem v njihovih najtežjih trenutkih, v njihovem iskanju smisla, notranje moči in poti naprej.
Psihoterapija je zame prostor, kjer lahko živim svojo osebno samoaktualizacijo in samotranscendenco: biti ob človeku, ko je najbolj ranljiv, in mu pomagati videti tisto luč, ki je vedno bila njegova.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Ko sem se prvič pri 25ih letih odločala za psihoterapevtski študij, sem raziskala praktično vse smeri. Sredi svojih tridesetih pa sem se dokončno odločila — in od vseh obstoječih pristopov me je najbolj poklicala logoterapija. Franklova misel o volji do smisla je nekaj, kar globoko verjamem: da smisel ni luksuz, ampak temeljna človeška potreba; da je prav smisel tisti, ki nas drži pokonci tudi v najtežjih okoliščinah.
Logoterapija človeka vidi kot tridimenzionalno bitje: telesno, duševno in duhovno – in poudarja, da je prav duhovna dimenzija tista, kjer se skriva notranja svoboda, dostojanstvo in unikatnost vsakega posameznika.
Knjiga, ki pa je zares zapečatila mojo pot, je Franklova Kljub vsemu rečem življenju da. V njej sem prepoznala vse tisto, kar želim prinašati ljudem: vero v človeka, v njegovo dostojanstvo, v njegovo sposobnost, da najde smisel — tudi tam, kjer ga trenutno še ne vidi.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Enkrat se živi. Čas teče tako ali tako — vprašanje je le, kako želiš živeti ta čas. Prej ko razrešiš, kar te obremenjuje, blokira ali omejuje, prej se začneš resnično vračati k sebi. K življenju, ki je lažje, bolj avtentično, bolj tvoje. Psihoterapija ni znak šibkosti, ampak poguma. Je povabilo, da stopiš v življenje, ki je bolj smiselno, svobodnejše in bolj izpolnjeno.