Najprej je bil študij psihologije, h kateremu me je spodbudilo to, da sem neizmerno oboževala srednješolsko temo pri pouku psihologije – čustva. V četrtem letniku študija psihologije pa sem vedela, da znam premalo, da bi lahko kvalitetno podprla ljudi v duševni stiski. Zato sem se vključila v edukacijo na Evropski inštitut za realitetno terapijo, kjer sem dobila širši vpogled v človeško delovanje in v način, ki ga lahko podpre v primeru duševne stiske.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Študije kažejo, da ni psihoterapevtski pristop tisti, ki bi pomembno prispeval k uspešnosti psihoterapije, ampak je ključen odnos, ki lahko bolj ali manj učinkovito prispeva k temu, da klient vzpostavi zadovoljujoče razumevanje in usklajevanje v svojem življenjskem kontekstu.
Kljub temu pa obstajajo določene razlike med pristopi oz. modalitetami. Psihoterapevti nekaterih modalitet se npr. pogosto vračajo v preteklost, v otroštvo, kar v realitetni terapiji ni nujno. Verjamemo namreč, da človek ni definiran s preteklimi dogodki in okoliščinami, ampak s predstavami oz. t. i. idejami kakovosti, ki jih v zvezi z dogodki in okoliščinami oblikuje.
Najboljša novica je, da so te ideje kakovosti dinamične, da se z izkušnjami spreminjajo in da nič v življenju ni zacementirano. Noben gen, noben dogodek iz otroštva nas ne more definirati, če smo pripravljeni poustvariti izkušnje in jim postaviti nov okvir.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Odvisno od razloga, zaradi katerega okleva. Če se sprašuje, kako se bo lahko odprl neznancu, bi rekla »Nikoli ne veš, dokler ne poskusiš«. Če ga je strah stigme in obsojanja s strani drugih, bi z njim delila statistike glede stanja duševnega zdravja v družbi. Če so razlogi finančni oz. praktični, bi ga vprašala po prioritetah. Če pa je samo malo neodločen, bi povedala, da je dostikrat na terapiji tudi zabavno :).