Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?
Po zaključku študija psihologije sem imela občutek, da potrebujem še nekaj bolj oprijemljivega. Študij psihologije je bil seveda bogat z najrazličnejšimi znanji, a za moj okus premalo aplikativen. Zato sem iskala možnosti za nadaljnje izobraževanje in najbolj primeren zame se mi je leta 2014 zdel Evropski inštitut za realitetno terapijo. Že po prvih štirih dneh izobraževanja sem bila naravnost navdušena in danes sem zelo hvaležna za izkušnjo študija, ki mi jo je inštitut omogočil. Naziv psihoterapevtke je formalnost, ki pride zraven; izkušnja, ki sem jo pridobila tekom tega izobraževanja, pa je neprecenljiva.

Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?
Ne patologiziram – ne razmišljam o diagnozah, ampak poskušam pri vsakem klientu izluščiti, kaj s svojim vedenjem zasleduje, k čemu stremi. Vsako vedenje je smiselno, tudi če na prvi pogled izgleda še tako noro! Osamljen človek, ki v svojih prividih vidi marsovce prihajati iz vtičnice, vidi marsovce kot svoje prijatelje in ta »simptom« kaže na njegovo nezadovoljenost temeljne potrebe po ljubezni in pripadnosti. Nekateri rečejo temu shizofrenija, v realitetni terapiji pa rečemo temu kreativnost človeškega sistema, ki zaradi nezadovoljenosti temeljnih potreb poišče kreativno rešitev.

Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Odprtost za drugačnost in to, da resnično poskušam slišati klienta, tudi med vrsticami.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Avtor realitetne psihoterapije duševno zdravje opiše takole:
"Duševno ste zdravi, če uživate v družbi večine znancev, zlasti pa s pomembnimi ljudmi vašega življenja, na primer z družino in prijatelji. Na splošno imate radi ljudi in ste še kako pripravljeni pomagati nesrečnemu družinskemu članu, prijatelju ali sodelavcu k boljšemu počutju. V vašem življenju večinoma ni večjih napetosti, veliko se smejite in redko trpite zaradi bolečin, ki jih toliko ljudi sprejme kot neizogiben del življenja. V življenju uživate in vam ni težko sprejeti tega, da so ljudje različni. Zadnje, kar vam pride na misel, je kritiziranje ali poskus spreminjanja drugih. Pri svojih dejavnostih ste ustvarjalni in najbrž izkoriščate več svojih potencialov, kot se vam je sploh zdelo mogoče. Kadar se znajdete v težavah, ste sicer nesrečni – nihče pač ni vedno srečen – ampak veste, zakaj ste nesrečni, ter se trudite v zvezi s tem nekaj narediti. Morda ste celo telesno prikrajšani, kot na primer igralec Christopher Reeve (tetraplegik po hudi nesreči), pa še vedno ustrezate gornjim merilom."
Vseh nas je strah novih okoliščin. Vsi bi najraje živeli kar v coni udobja. A cena cone udobja je visoka – to življenje kar nekako preživiš, namesto da bi ga resnično živel. Če čutite pomembna odstopanja od zgoraj navedenega zapisa, hkrati pa ste negotovi glede vključitve v psihoterapijo, vas opogumljam, da je ena izmed glavnih skrbi vseh terapevtov ravno ustvariti varno okolje za klienta. Kaj pa lahko izgubite?

Kam usmerjate svoja zanimanja in interese v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
V zadnjem času jutra začenjam z jogo, sicer pa rada berem, rada sem v naravi, z družino, s prijatelji. Rada ustvarjam zanimive video predstavitve s psihološkega in psihoterapevtskega področja.

Saša Kranjc, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 15, poletje 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se