Izkušnjo s psihoterapijo, trdim, sem dobila v začetku študija. V prvem letniku fakultete sem doživela težko prometno nesrečo. Več mesecev sem bila v mavcu in imela sem posledice v nepravilni drži glave. Zdravniki so mi nadaljnje šolanje odsvetovali. Profesorji, psihologi, ki so specializirali psihoterapijo, pa so me sprejeli, se z menoj pogovarjali, mi omogočili da sem opravila z zamudo vse obveznosti v šoli in me vzpodbujali, da sem poiskala pomoč v Zavodu za rehabilitacijo Soča in fizioterapiji. Moje telesno stanje se je normaliziralo. Kasneje sem diplomirala iz področja dela z mladimi, kjer so projekt vodili moji bivši profesorji.
Moja izkušnja, da je v vsakem človeku moč »ozdravitve« le če je nekdo ob njem, so me vodile tudi pri delu na Centru za socialno delo in pozneje pri delu v svetovalni službi. In podobno razmišljanje me vodi v psihoterapiji. Verjamem in zaupam v moč posameznika in verjamem, da jo lahko odkrije, le nekdo mu mora stati ob strani.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Moj psihoterapevtski pristop je okvir v katerem delamo na odnosu in za odnos. Na podlagi mojih predhodnih izkušenj dela z ljudmi in znanj, ki sem jih pridobila in jih še vedno pridobivam, (sistemska družinska terapije ZDT, teorija po dr. Murrayu Bownu ter EFT terapija po dr. Sue Johnson), oblikujem za vsak primer posebej. Predvsem skušam doseči varnost v terapevtskem odnosu. Tako lažje skupaj gradimo zgodbo vsakega posameznika, para ali družine da odnos in odnose prepoznavamo, jih preoblikujemo, da odnos ponovno postane pomemben. Skratka odnos, odnosi niso samoumevni. Zanje in z njimi moramo upravljati, jih čistiti in izmenjevati. Odnosi so medosebni. In pomembno je, da to dejstvo postane in ostane jasno!
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
»Ne boj se!« Tvoja pot uresničevanja sebe in odnosa do sebe in drugih se začne s tem, da presežeš strah in se odpreš za pogovor. Res je, da se pogosto »zagrebeš« zase, ko si potisnjeni v kot. Takrat, ko nimaš izbire, izgleda, kot da se »ponižaš«, ker prosiš za pomoč. Toda ravno prošnja za pomoč je tvoja največja moč. Šele ko pokličeš na pomoč te lahko drugi spozna ali prepozna. Res je, da »klic na pomoč« ne ceniš kot trenutek odločnosti, saj stopiš iz »notranjega udobja«, v neznano. Toda ravno to je tvoja primarna moč, da pokličeš na pomoč. Super je, če te takoj nekdo sliši, če ne, išči in kliči dokler ne najdeš pomoči. Kajti pomembno je, da te nekdo sprejme in varno spremlja in vodi. Takrat in samo takrat lahko razmišljaš, se pogovarjaš in odkriješ svoje globine. In takrat lahko dobiš ponovno upanje in zaupanje vase in v svet. In verjamem, da je ta svet narejen zate. In čaka, da vrišeš vanj svoje poti, izkušnje, znanje in ga udomačiš in narediš varnega zase in za druge.