Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?
Moje zanimanje za človeško dušo in njene globine je raslo z mano že od nekdaj. Zdi se mi, da so ljudje to občutili, saj so radi svoje stiske delili z mano že od zgodnje mladosti dalje. Zanimala me je njihova zgodba. Še vedno me. Te njihove globine me bogatijo. Do njih čutim veliko spoštovanje in sem jim zanje hvaležna.Čeprav je bilo na poti do tega poklica veliko (danes razumem, da potrebnih) ovir, je bil to zares edini poklic, katerega sem si želela opravljati. Ta poklic bi opravljala tudi, če ne bi potrebovala denarja. Še posebej so me že zelo zgodaj zanimale sanje in naše nezavedno. Da si želim raziskovati sanje, sem vedela, še preden sem spoznala vèlike ljudi, ki so našo družbo obogatili s strokovnimi dokazi. Hvaležna sem, da danes te svoje sanje lahko tudi živim.
Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?
Vsak hodi po svoji poti in vsak nosi svoje križe, zato lahko govorim le o svojem načinu dela. Mogoče bi z besedami prijateljice, ki je ob meni večino življenja, opisala svojo pot, da »sem morala vse sama poskusiti«. Namreč številne vsebine, o katerih mi danes pripovedujejo ljudje, sem doživela, preživela, se skoznje prebijala sama. Ko začutim njihovo bolečino, se povežem s svojo izkušnjo in se počutim tam, z njimi. In hkrati vem, da je bolj ali manj blizu tudi pot ven.Življenje me je naučilo, da nismo na eni strani terapevti, ki vse vedo iz teorije, ki so jo študirali ali prakse in na drugi klienti, ki so rojeni pod nesrečno zvezdo in potrebujejo pomoč. Pač pa smo vsi samo ljudje, kot rečeno, vsak s svojimi tegobami, ki so del nas (ne glede na kateri strani mize sediš – kot klient ali terapevt) in nas delajo bolj človeške.
Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
To bi sicer morali vprašati bolj njih, ampak sodeč po tem, kar želijo podeliti z mano, je predvsem to, da ne dajem rešitev, ampak do njih z mojim spremljanjem in vodenjem v varnem in zaupnem prostoru prebijejo sami. Dragocenost izkušnje je po mojem mnenju ravno v moči, ki jo pridobiš za življenje, če se do rešitve dokoplješ sam. Cilj dela v psihoterapiji po mojem ne sme biti odvisnost od rešitev psihoterapevta, ki bi vsevedno klienta vezal nase. Nasprotno, gre za krepitev notranje sposobnosti in samostojnosti klienta pri iskanju svojih rešitev za naprej tudi po končanem psihoterapevtskem procesu. Vsak posameznik v sebi skupaj z razlogom za stisko, nosi tudi pravo rešitev zase. Pot nikoli ni lahka, je pa vredna vsakega koraka. In ponos, ki se zrcali v očeh klienta, ko sam uvidi, kje je bistvo njegove težave, je preprosto neprecenljiv.Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Že spoznanje, da potrebuješ pomoč, je prvi korak k rešitvi. Zbrati pogum, da pomagaš sebi, da popolnemu tujcu zliješ dušo, se na začetku zdi nemogoče. A pogosto prinaša čudeže. Ne velikih, o katerih pišejo družbena omrežja ali časopisi. Pač pa tista mala, skrita, a nam tako pomembna in samo naša, po katerih nikoli več nismo isti, kot pred tem. Osvobaja težkih bremen, ki jih nosimo sami.Saj težav nam res ne reši psihoterapija, pač pa drugačen pogled nanje, možnosti, ki se začnejo odpirati in predvsem naša notranja moč, ki si jo z njo povrnemo, da se lažje sami spoprimemo s svojimi bremeni. Način kako, s kom, kdaj začeti pa mora prav začutiti vsak sam. Če občutek ni pravi, to ni pravi način za nas in moramo iskati dalje.
Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Glede na to, da je moj poklic nekaj, kar me zanima v življenju tudi kot hobi, zelo rada berem knjige s tega ali sorodnih področij ali kaj ustvarjam, kar pogosto delam tudi v skupinah ali s klienti. Sicer pa se trenutno največ sproščam v igri z otroci, na dolgih sprehodih po naravi, plešem ali rolam. Še vedno pa, če mi le uspe, najraje z motorjem pobegnem proti morju.Urška Ajdišek, hvala za vaše odgovore.