dr. Ana Jagrič

Želja, da bi na svoji poklicni poti delala z ljudmi, jim bila v pomoč in oporo ter ob tem raziskovala sebe, se je v meni pojavila že zgodaj. Tako sem se po uspešno zaključeni srednji šoli vpisala na Fakulteto za socialno delo, kjer sem diplomirala in pridobila naziv univerzitetna diplomirana socialna delavka. A ker sem si želela dodatnega znanja in možnosti za podporo in pomoč ljudem, sem se odločila za specializacijo iz psihoterapije. Izbrala sem modaliteto sistemske psihoterapije, saj mi je bil vedno blizu način razmišljanja, da je pomembno, kakšne cilje si ljudje zastavimo, da ob tem upoštevamo vse vire, ki jih imamo in se osredotočimo predvsem na svojo prihodnost ter na to, kaj lahko storimo danes. Po diplomi sem se zaposlila na Fakulteti za socialno delo, kjer sem učila študente o tem, kako delati z ljudmi, poleg tega pa se kot specializantka sistemske psihoterapije ves čas posvečala tudi tovrstni dejavnosti. Leta 2024 sem doktorirala na področju socialnega dela s temo Prispevek narativnih pristopov in eksternalizacije k dialoški praksi socialnega dela, leta kasneje pa zaključila specializacijo sistemske psihoterapije in pridobila naziv certificirana psihoterapevtka. Tako ob svojem delu združujem znanja, ki sem jih pridobila v različnih procesih izobraževanja, kot je študij socialnega dela, sistemske psihoterapije in jih nadgradila z udeležbo na raznovrstnih seminarjih, delavnicah in kongresih v Sloveniji ter v tujini. Zadnjih 15 let sem se aktivno posvečala tudi raziskovanju socialnega dela in psihoterapije ter o izsledkih poročala z avtorstvom več člankov in predavala na konferencah, kongresih in seminarjih (celoten pregled mojih avtorskih objav si lahko ogledate v Cobissu ali na moji spletni strani). Sem članica Društva za sistemsko psihoterapijo Slovenije, za nadgrajevanje znanja pa skrbim s konstantnim izpopolnjevanjem v različnih sistemih izobraževanja.

Sicer pa me v življenju navdušuje veliko stvari. Veseli me, da se službeno ukvarjam s tem, v čemer uživam, saj mi je vedno znova v zadovoljstvo delati z ljudmi, jih spoznavati in jih spremljati na njihovi življenjski poti. V zasebnem času pa se rada posvečam sebi in svojim bližnjim. Rada sem v naravi in se ukvarjam s športom. Uživam v rolanju, kolesarjenju, še posebej pa me veseli hoja v hribe. Gorski svet mi daje mir in me napolni z energijo. Ob tem spoznavam sebe, svoje meje in odkrivam lepote narave. Z vsakim korakom, z vsakim premaganim višinskim metrom, z vsakim globokim vdihom in izdihom je vse bolj prisoten občutek umirjenosti in domačnosti. Čeprav je včasih naporno in utrujajoče, je vredno truda, saj je nagrada izjemna. Nepopisni razgledi, spokojna tišina in prijetni mravljinci v telesu na svežem zraku. Hojo v gore razumem podobno kot življenje. Ko si postavim cilj, se moram zanj potruditi. Potrebno je trdo delo in precej energije. Na vrh vodijo različne poti. Nobena ni prava ali napačna, vsaka pa prinese svojevrstno izkušnjo. Včasih se vmes utrudim, si moram vzeti pavzo in si odpočiti. Včasih vrh v prvem poskusu ni dosegljiv, ko jo zagode vreme ali kaj drugega. A za cilje se je treba boriti. In ko ga dosežeš, je občutek zmagoslaven. Sem pa v zadnjih letih manj časa v gorah, saj imam dva majhna otroka, ki še ne zmoreta prehoditi velikih razdalj. Vseeno pa skupaj uživamo v naravi in odkrivanju različnih poti. In čeprav zna biti življenje z malčki naporno in polno izzivov potrpežljivosti, sem hvaležna svojima, da me vsak dan znova učita, kje so moje meje in spodbujata, da spoznavam sebe in spreminjam nekatere svoje vzorce čustvovanja in ravnanja, ki niso več optimalni.

In čeprav mi je bilo ob različnih preteklih preizkušnjah težko, sem po eni strani vesela, da mi je življenje prineslo številne izzive, kot so stresna nosečnost in soočanje z diagnozo genetske bolezni ter možganski tumor. Verjamem, da sem zaradi vseh teh izzivov lahko bolj osebno in strokovno zrasla. Zaradi strahu pred težko boleznijo in smrtjo, lahko zdaj bolje razumem ljudi, ki se srečujejo s tesnobo in paničnimi napadi, saj sem vse to izkusila tudi sama. Tako lahko sogovornike v psihoterapevtskem procesu bolje podprem, saj velikokrat vem, o čem govorijo in lažje predvidim, kaj potrebujejo. Hkrati pa so me vse te preizkušnje naučile tudi, kako pomembno je naše (socialno) okolje in viri, ki jih imamo okrog sebe, zato tudi kliente, s katerimi se srečujem, pogosto vabim k osredotočanju na vire, ki pripomorejo k naši odpornosti in opolnomočenju za spopadanje z različnimi izzivi.

Članstvo v psihoterapevtskih organizacijah

• Društvo za sistemsko psihoterapijo