Kaj je krivda?
Krivda je kompleksno čustvo, ki se pojavi, ko verjamemo, da smo z dejanjem, mislijo ali opustitvijo neke aktivnosti, kršili lastne ali družbene moralne norme ter s tem prizadeli sebe ali druge. Gre za neprijetno čustvo, ki zahteva določeno mero samorefleksije in se povezuje z odgovornostjo in zmožnostjo moralnega presojanja. V primeru realne krivde, nas ta usmeri v spremembo vedenja, s katerim lahko popravimo storjeno napako. Ko pa krivda nima utemeljenih razlogov in postane kronična, začne s časom pomembno vplivati na našo samopodobo in občutek vrednosti.
Kdaj in kako se občutek krivde razvije?
Občutek krivde se začne razvijati že v otroštvu, ko otrok spozna, da njegova dejanja vplivajo tudi na druge in ko začne doživljati notranji konflikt med svojimi željami, potrebami in zunanjimi zahtevami, kot so pričakovanja staršev ali drugih pomembnih oseb. Krivda se torej razvije kot rezultat notranjega konflikta med našimi impulzi (idom) ter moralno presojo, ki jo predstavlja superego. Superego se oblikuje kot notranji glas, ki nas usmerja v to, kar je prav in kaj narobe. Je pod vplivom starševskih prepovedi in pričakovanj ter vrednot in norm, ki jih postavlja sociokulturno okolje. Če je naš superego fleksibilen, se povezuje z realno krivdo, ki nas vodi v aktivno reševanje problemov. V primeru strogega superega, ki je rezultat pretirane kritike ali kaznovanja, pa se ta povezuje s pretiranim občutkom krivde.
Od kod izvira občutek krivde?
- iz občutka, da smo vredni ljubezni le, če ustrezamo pričakovanjem drugih,
- iz prestrogih (rigidnih) pravil, prepovedi, zapovedi in kazni,
- iz občutka, da je nekaj narobe z nami, če izrazimo jezo, žalost, zadovoljstvo ali potrebo po samostojnosti,
- iz izkušnje, ko smo čustveno poskrbeli za starša, iz česar se razvije pretiran občutek prevzemanja odgovornosti za počutje drugih,
- iz strahu pred izgubo odnosov, če ne prevzamemo odgovornosti, četudi bi jo moral prevzeti nekdo drug,
- iz družbenih norm, ki vzpodbujajo požrtvovalnost, pretirano skrb za druge in vzbujajo občutek sebičnosti, če želimo poskrbeti zase.
Kako se izraža občutek krivde?
Področje mišljenja- Pojavijo se misli: »To je bila moja napaka.«, »Tega Ne bi smel/a reči ali čutiti.«, »Če bi bil/a boljši/a človek, bi bilo drugače«.
- Nenehno razmišljamo, »premlevamo« o preteklih dogodkih.
- Za storjene napake si ne zmoremo odpustiti.
Področje čustvovanja
- Pojavljajo se pretirana tesnoba, sram, jeza ali agresija, obrnjena proti sebi, žalost in nemir.
- Pojavljanje občutka odgovornosti tudi, kadar ta ni realen.
- Nezmožnost doživljanja sočutja do sebe.
Na področju telesa
- Napetost v prsih, ramenih, čeljusti
- Utrujenost, izčrpanost
- Prebavne težave
- Težko dihanje
- Nespečnost
Področje vedenja
- Nenehno opravičevanje
- Iskanje potrditve
- Težave pri postavljanju mej
- Prekomerna skrb za druge
- Odlašanje z odločitvami iz strahu, da bi bile te napačne,
- Pretirano izogibanje pred konflikti
Vprašanja za samorefleksijo
Pri raziskovanju lastnega odnosa do občutkov krivde, si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji:- Kakšne so moje izkušnje s podajanjem in prevzemanjem krivde iz moje primarne družine?
- Kako vem, da čutim krivdo?
- Kakšne situacije v meni vzbudijo občutek krivde?
- Kako se na občutek krivde odzovem?
- Kako se odzovem na občutek krivde nekoga drugega?
- Kaj zame pomeni krivda, kaj sram in kaj odgovornost?
- Kaj bi se zgodilo, če (pretirane) krivde ne bi čutil/a?
Krivda ima pomembno mesto v našem življenju. Povezuje se z prevzemanjem odgovornosti, daje motivacijo za popravljanje napak in je znak empatije ter sočutja. Ko pa preide v občutek, ki nas spremlja skoraj na vsakem koraku, je dobro, da se ustavimo in se vprašamo od kod izhaja in kaj nam sporoča. Ko stopimo na pot raziskovanja svojega doživljanja in predelave vzorcev, nam ta pomaga pri preoblikovanju občutka krivde v močnejše sočutje do sebe in občutek, da smo s tem kar smo, tudi dovolj.
Maša Pupaher, mag. psihologije in specializantka psihoterapije
Mora bi vas zanimalo tudi:
Transakcijska analiza
Osebna rast
Učinkovitost skupinske terapije - za koga in na kakšen način?
Viri:
Freud, S. (1923). The Ego and the Id.
Greenberg, J. (1983). Object relations in psychoanalytic theory. Harvard University Press.
Stein, R. (1990). A new look at the theory of Melanie Klein. The International Journal of Psycho-analysis, 71, 499.
Tangney, J. P., in Dearing, R. L. (2003). Shame and guilt. Guilford Press.