Ljudje imamo v sebi prirojeno nagnjenost k temu, da branimo, kar je naše, pa naj bo to avtomobilček ali zasluženi dnevi dopusta. In prav je tako. Kako je torej mogoče, da so med nami tudi ljudje, ki brez vidne prisile drugim razdajajo tisto, kar bi v resnici radi obdržali? Psihoanalitična psihoterapija zanje pravi, da so retentivno zavrti.


»Kot otrok sem se rad igral z avtomobilčki. Najljubši v moji zbirki je bil čudovit rdeč Ferrari. Nekega dne me je prijatelj prosil, če ga podarim njemu. Brez omahovanja sem to tudi storil. Kasneje pa mi je bilo zelo žal. Še zdaj se spominjam, kako sem jokal za svojim »Felalijem«.
Iz otroka sem zrasel v moža, moja pretirana radodarnost pa je ostala. Vem, da v službi trdo delam. Vem, da sem svoj dopust rezerviral že pred meseci. A če bi me nekdo od sodelavcev, tudi mlajših, prosil, da se odpovem svojemu dopustu na njegov račun, se bojim, da bi se svojim zasluženim prostim dnem odpovedal. Skrbi me, da me bodo ljudje prosili za usluge, ker jim vedno ustrežem, čeprav tega nočem.«

Ljudje, ki razdajajo, so prišli na svet naravnani k temu, da ohranjajo, kar je njihovo. A že kot otroci so se naučili, da morajo dajati, včasih tudi tisto, kar jim je najljubše, za to, da ohranijo nekaj, kar jim je še pomembnejše. Kaj bi lahko bilo tako pomembno? Odgovorov na to vprašanje je morda toliko, kot je preveč radodarnih ljudi.

Tukaj je primer uvida osebe v psihoanalitični psihoterapiji:
»Saj ne morem verjeti, da dogodki izpred toliko let še vedno vplivajo name!
Ko sem bil majhen, se je Slovenija ravno pripravljala na osamosvojitev. Moj oče je bil takrat zaposlen v jugoslovanski vojski. Bili so zelo napeti, negotovi časi. Oče je bil daleč stran, mama pa je bila doma sama z mano. Trepetala je za očetovo življenje. Psihično je bila čisto na tleh. Tudi jaz sem se bal. Bal sem se, da očeta ne bo več nazaj. Še bolj pa sem se bal za mamo. Bal sem se, da bi bil kriv za to, da bi se ji kaj zgodilo. Zato sem jo čuval, jo v vsem ubogal, tudi v tem, ko me je učila, naj igrače delim s prijatelji.«


V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Zato je v članku opisan primer psihoanalitične psihoterapije izmišljen.




Alenka Turičnik, certificirana psihoanalitična psihoterapevtka


Morda bi vas zanimalo tudi:
5 vprašanj pred prvim obiskom psihoterapije
Ko čustva prehitijo misli: Razumevanje impulzivnosti
Kako občutke krivde preoblikovati v sočutje do sebe?



Vir:
Praper, P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.