Primer: V terapijo je prišla klientka s simptomi obsesivno-kompulzivne motnje. Povedala je:
"Moje življenje je tako komplicirano. Preden grem od doma, me je strah, da bi pozabila izklopiti opekač za kruh, plinski štedilnik in električno grelo v kopalnici. Zelo se bojim, da bi v tem primeru povzročila požar naše hiše, sosednjih stavb in posledično celega mesta, po moji krivdi pa bi mnogi ljudje utrpeli opekline ali celo umrli. Zato mi je oditi od doma zelo težko. Odhod od doma mi vzame veliko časa, saj večkrat preverjam, če so vse naprave izklopljene.
Zelo me je tudi strah, da bi se okužila, zbolela in umrla. Zato vsak dan pomivam in razkužujem tla svojega doma. Vsako jutro in vsak večer se tuširam in si po eno uro umivam zobe. V času epidemije Covid-19 sem ob vsakem predlaganem higienskem ukrepu začutila, da se ga moram brezpogojno držati. Vsak dan sem po dvakrat razkuževala kljuke na vratih. Ko sem po televiziji videla, da v nekem domu za ostarele uporabljajo robota za razkuževanje tal, sem začutila, da bi si rada takega robota kupila tudi za svoj dom.
V terapijo sem prišla, da mi ne bi bilo več treba preverjati, če sem vse izklopila, in da mi ne bi bilo več treba toliko skrbeti za higieno. Vse to, kar moram početi, je tako neumno, a si ne morem pomagati, ne morem nehati."
Njeni simptomi so predstavljali funkcionalni bolezenski pritisk. Bili so torej njena prednost.
Kako so lahko simptomi prednost?
Klientkini simptomi so nanjo tako močno pritiskali, da so bili vir motivacije za njeno vztrajanje v terapiji. Simptomi so bili torej nekakšen motor, ki je poganjal celotno terapijo. Kaj je klientka tekom terapije spoznala o sebi?Primer:
"Ko sem bila majhna, je bila moja mami zelo bolna. Bila sem zelo vesela, ko se je pozdravila. A v času moje pubertete se ji je bolezen vrnila. K sreči se je tudi takrat pozdravila, a kot najstnica si je nisem upala jeziti. Moje prijateljice so jezikale svojim mamam in se tudi kdaj skregale z njimi, jaz pa nisem mogla. Bala sem se, da bi mami umrla, če bi bila jaz jezna nanjo. Tako sem se začela bati svoje jeze."
Ko je klientka prišla do tega spoznanja, so njeni simptomi skoraj popolnoma izginili. Pred odhodom od doma je sicer preverila, ali je izklopila štedilnik, opekač za kruh in grelnik v kopalnici, a le po enkrat, nato pa je bila mirna. Tla v stanovanju je pomivala in se tuširala enkrat dnevno. Zobe si je umivala vsako jutro in vsak večer po petnajst minut. Potrebe po razkuževanju pa ni čutila več. Na tej točki se je odločila, da bo zaključila s terapijo, čeprav je med terapijo spoznala, da ima nerazrešen odnos s svojim mlajšim bratom, ki bi ga rada uredila.
Kako to, da se je odločila končati s terapijo, če je hkrati želela doseči v terapiji še dodaten cilj?
Zato, ker njenih simptomov obsesivno-kompulzivne motnje, ki so predstavljali njen funkcionalni bolezenski pritisk, ni bilo več. S tem ni imela več motivacije za terapijo.
V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Zato je v članku opisan primer psihoanalitične psihoterapije izmišljen.
Alenka Turičnik, psihoanalitična terapevtka
Morda bi vas zanimalo tudi:
7 mitov o psihoterapiji
Kakšne potrebe imamo in kako jih prepoznati?
Stres
Vir:
Benedik, E. (2014). Osebnost med zdravjem in boleznijo – Psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti. Lesce: samozaložba.