Sivi čolni
S pogledom iščem tvoje sive čolne. Ni jih. To pomeni, da si doma. Srečna sem. Želim si, da bi ta trenutek trajal. A že v naslednjem hipu ves svet zagrne mrak. Zavem se, da je bila to je le iluzija. Z vso težo name pritisne resnica: vrnila sem se v prazen dom. Tvojih velikanskih copat, tvojih sivih čolnov ni. In tudi tebe ni.
Ta misel je neznosna. Utišala bi jo, razpraskala, ubila. Zato bežim od doma. Včasih mi pomaga sprehod. A ko srečam družine s sijočimi obrazi, se počutim še bolj sama.
Spet drugič pa te v svojem domu iščem. Povsod si. Vsak kotiček ima kakšno tvojo zgodbo. V omari diši po tebi. Nikoli ne želim zlesti iz nje.
Včasih me zgrabi jok sredi trgovine. Zato se bojim iti med ljudi.
Prijateljica mi je priporočila psihoterapevtko. Zdaj hodim k njej. Pri njej se lahko izjočem. Govorim ji bedarije, kot je ta o tvojih copatih. Vse ji povem. Do zdaj me je še vedno poslušala. Ni se mi smejala. Rekla mi je, da nisem nora, ampak, da je to, kar ji govorim, normalno za žalovanje.
Jaz se gotovo ne počutim normalno. Upam pa, da se morda še kdaj bom. Za zdaj poskušam speljati dan. Vsakega posebej. Vsak dan je težko. Odkar sem v terapiji, pa so trenutki, ko se počutim normalno, postali minute in nato ure. Zato vztrajam.
Opomba: V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Zato je v članku opisan primer psihoterapije izmišljen.
Alenka Turičnik, certificirana psihoanalitična psihoterapevtka
Morda bi vas zanimalo tudi:
Žalovanje potrebuje prostor in čas
Depresija
Kako poskrbeti za svoje potrebe?