Kaj pomeni normalnost?
Normalnost lahko definiramo kot skladnost s splošno sprejetimi pravili, normami ali pričakovanji v določenem času in prostoru.Razlage normalnosti
EVOLUCIJSKI VIDIK
Normalnost odraža vedenja, ki povečujejo možnost preživetja in reprodukcije. Ljudje smo socialna bitja, kar pomeni, da smo skozi tisočletja razvili mehanizme, ki nas usmerjajo k sprejemanju vedenj, ki omogočajo sodelovanje in pripadnost. Nenormalnost je torej zaznana kot odstopanje, ki lahko predstavlja grožnjo stabilnosti, varnosti in preživetju skupine, ki ji pripadamo.
KULTURNI VIDIK
Kultura ima pri zaznavanju tega, kar je sprejemljivo, ključno vlogo. Kar je v eni kulturi običajno, je lahko v drugi popolnoma nesprejemljivo. Meje, ki znotraj kulture določajo, kaj je normalno in kaj ne, utrjujejo norme in rituali, ki se prenašajo med različnimi generacijami. Primer tega so zaznavanje vloge medosebnih odnosov, odnos do dela, razumevanje spolnih vlog, odnos do avtoritete, verskih prepričanj, zakonske zveze itd.
ZGODOVINSKI VIDIK
Spremenljivost koncepta (ne)normalnosti dobro odraža čas, v katerem se nahajamo. V srednjem veku so bili na primer posamezniki z duševnimi motnjami pogosto obravnavani kot osebe, obsedene s hudičem. V 19. stoletju so podporniki darvinizma nasprotovali socialni pomoči tistim, ki so jo potrebovali, saj naj bi ta nasprotovala procesu naravne selekcije in prevladi močnejših nad šibkejšimi. V 20. in 21. stoletju so se pojavile številne prakse, katerih cilj je preoblikovanje predstav o spolnosti, spolu, delovnih praksah in drugih družbenih normah ter zagotavljanje bolj vključujočega okolja, ne glede na posameznikove okoliščine.
PSIHOANALITIČNI VIDIK
Freud in njegovi nasledniki so normalnost obravnavali kot kompromis med notranjimi nagoni in družbenimi pričakovanji. Tisto, kar se dojema kot normalno, je torej rezultat potlačitve impulzov, ki niso v skladu z družbenimi normami. V tem pogledu normalnost ni absolutna, ampak gre za konstrukt, ki služi ohranjanju stabilnosti posameznika in družbe.
Kako raziskati lastna prepričanja o tem, kaj je normalno?
Ker je normalnost konstrukt, k razvoju katerega prispevamo vsi, je dobro, da se ustavimo in razmislimo, kaj nam (ne)normalnost pomeni in kaj lahko storimo, da normalnost postane pojav, kjer obstaja prostor za sprejemanje raznolikosti naših občutkov, izkušenj in okoliščin. Pri raziskovanju opisanega si lahko postavimo naslednja vprašanja:Kakšna je moja definicija (ne)normalnosti?
- Kaj je zame (ne)normalno?
- Kako sem se naučil/a, kaj je ali ni normalno?
- Kako zaznavanje normalnosti vpliva na mojo identiteto in samopodobo?
- Kako se normalnost izraža v glasbi, literaturi, modi in socialnih omrežjih?
- Ali kdaj skrivam in prilagajam določene dele sebe, ker se bojim, da ne ustrezajo pričakovanjem okolice?
- Kaj bi potreboval/a, da bi lahko izražal/a sebe ne glede na to, kar okolje opredeljuje kot normalno?
- Kako lahko prispevam k zaznavanju normalnosti kot konstrukta, kjer obstaja prostor za sprejemanje različnih vidikov doživljanja, izkušenj in okoliščin?
Ko si dovolimo raziskovati svoje predstave o normalnosti, postanemo bolj spontani, empatični do sebe in drugih ter odprti do tega, kar nam je neznano. Samorefleksija nam pomaga ozavestiti, kako so se oblikovala naša prepričanja in kako vplivajo na naše odločitve, odnose in dojemanje sveta. Pri tem pa nas lahko podpre tudi psihoterapevtski proces, ki ponuja prostor za raziskovanje lastnih prepričanj, strahov in negotovosti. To lahko vodi k večjemu občutku svobode in stiku s pristnim delom sebe, ki ne rabi biti obremenjen s prepričanji in stališči, ki oblikujejo naš zunanji in notranji svet.
Če vas zanima, kako so se oblikovala vaša prepričanja, lahko poskusite z vodenjem dnevnika ali s pogovorom s terapevtom.
Maša Pupaher, Specializantka psihoterapije in mag. psihologije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Transakcijska analiza
Odvisnost od interneta
Rojena za druge