To ni zgodba o hitri spremembi. Je zgodba o počasnem vračanju občutkov, živosti in notranje povezanosti.
»Prebujena« in to zares prvič v življenju. To bi lahko rekla glede moje terapije in izkušnje z njo. V življenju nikoli ni bilo drame, ampak tudi nekega veselja nad življenjem nisem nikoli čutila. Nič me ni kaj prida zanimalo ali pa veselilo. Depresija je bila z mano leta in leta, dan za dnem, moje življenje je kapljalo iz mene. Nisem zares živela, vse je bilo nekako oddaljeno, barve življenja kot stari posnetki ali trideset let stare fotografije. Vse sprano, zamegljeno. Počasi pa je z leti naraščala tesnoba, nek pritisk, včasih sem se počutila, kot da jaz nisem jaz. Glede sebe sem se počutila tuje.
Občutki odtujenosti in tesnobe so bili hudi. Tako hudi, da nič drugega nisem več čutila. In v celoti pozabila, kako je biti zares vesel in radosten.
Na terapijo sem šla, da bi se rešila tesnobe. Sedaj pa hodim zato, da dobim nazaj sebe. In košček za koščkom s terapevtko sestavljava mozaik mojega življenja nazaj, jaz pa ga barvam s čustvi, ki jih je prej zbledela depresija. Sedaj se imam česa veseliti, svojega življenja, karkoli mi to prinaša.
Monika, 45 let
Oglejte si
naše terapevte s področja depresije
Kaj nam ta zgodba pomaga razumeti?
Depresija se ne kaže vedno samo kot žalost. Včasih se izraža kot praznina, otopelost, izguba zanimanja, občutek oddaljenosti od sebe ali sveta, brezup in zmanjšana sposobnost doživljanja veselja. Pri nekaterih ljudeh se lahko sčasoma pridruži tudi tesnoba.
Psihoterapija lahko pomaga človeku postopoma razumeti svoj notranji svet, ponovno vzpostavljati stik s sabo, svojimi čustvi in potrebami ter življenje začeti doživljati bolj prisotno in polno.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Ko me je strah, da me bodo drugi zapustili
5 vprašanj pred prvim obiskom psihoterapije
Ste že slišali za sedem vrst počitka?