Anksioznost ni samo skrb ali slaba volja. Je odziv telesa in uma, v katerem se človek lahko počuti ogroženega, preobremenjenega ali nesposobnega nadzorovati, kaj se v njem dogaja. Zato stavki, kot so “samo sprosti se”, “ne kompliciraj” ali “nimaš se česa bati”, običajno ne pomagajo veliko. Pogosto občutek osamljenosti in nerazumljenosti celo povečajo.
Kaj pomaga?
Pomembno je, da osebo vzamemo resno. To ne pomeni, da se moramo strinjati z vsako njeno tesnobno mislijo. Pomeni pa, da priznamo njeno doživljanje, da ji verjamemo.Namesto: “Saj ni nič hudega,” lahko rečemo:
“Vidim, da ti je res težko.”
Namesto: “Pretiravaš,” lahko rečemo:
“Razumem, da se ti zdaj zdi zelo nevarno.”
Namesto: “Ne razmišljaj o tem,” lahko rečemo:
“Bi ti pomagalo, da skupaj pogledava, kaj se dogaja?”
Pomaga tudi mirna prisotnost. Pri anksioznosti človek pogosto ne potrebuje dolgih razlag, ampak občutek, da ni sam in da ga nekdo ne obsoja.
Ne hranimo tesnobe z nenehnim pomirjanjem
Pomemben del podpore je tudi razumevanje, da pretirano pomirjanje dolgoročno ne pomaga vedno.Če oseba večkrat na dan išče zagotovilo, ali bo vse v redu, se lahko zgodi, da jo naše odgovarjanje pomiri samo za nekaj minut. Nato se pojavi nov dvom in potreba po novem zagotovilu.
Podobno velja za preverjanje. Če za osebo ves čas preverjamo, urejamo, potrjujemo ali prevzemamo stvari, ki se jih boji, ji lahko nehote pomagamo kratkoročno, dolgoročno pa krepimo občutek, da sama ne zmore.
To je občutljivo področje. Ne gre za to, da osebi nenadoma odrečemo podporo. Gre za to, da jo podpremo na način, ki ji pomaga graditi zaupanje vase.
Namesto da vedno znova zagotovimo “vse bo v redu”, lahko vprašamo:
“Kaj ti v tem trenutku govori tesnoba?”
“Kaj bi bil majhen korak, ki ga lahko narediš?”
“Kaj si že kdaj zmogel/zmogla v podobni situaciji?”
“Ali iščeš rešitev ali popolno gotovost?”
Ne spodbujajmo izogibanja, a tudi ne silimo
Pri anksioznosti je izogibanje zelo pogosto. Oseba se lahko začne izogibati druženju, vožnji, trgovinam, sestankom, konfliktom, zdravniškim pregledom ali odločitvam. Bližnji včasih iz dobre namere začnejo prilagajati vse okoli nje, da ne bi občutila tesnobe.Kratkoročno je to lahko videti kot pomoč. Dolgoročno pa lahko tesnoba dobi še več prostora.
Po drugi strani pa siljenje prav tako ni koristno. Stavki, kot so “zdaj pa nehaj in pojdi”, lahko povzročijo še več strahu in odpora.
Boljša pot je spodbujanje majhnih korakov.
“Bi šel/šla samo za deset minut?”
“Bi poskusil/a najprej z najlažjim delom?”
“Lahko sem ob tebi, ampak ti narediš korak.”
“Ni treba, da si miren/mirna, da poskusiš.”
S tem osebi sporočimo: razumem, da je težko, in hkrati verjamem, da zmoreš postopoma širiti svoj prostor.
Kaj ne pomaga?
Običajno ne pomagajo stavki, ki zmanjšujejo doživljanje:“Ne sekiraj se.”
“To je samo v tvoji glavi.”
“Drugi imajo hujše težave.”
“Zakaj si vedno tak/a?”
“Spet pretiravaš.”
“Samo misli pozitivno.”
Tudi pretirano reševanje namesto osebe dolgoročno ni najbolj koristno. Če vedno prevzamemo klice, odločitve, pogovore ali situacije, ki se jih oseba boji, ji lahko nehote odvzamemo priložnost za novo izkušnjo.
Kako skrbeti tudi zase?
Podpora osebi z anksioznostjo je lahko naporna. Bližnji se lahko znajdejo v vlogi stalnega pomirjevalca, spremljevalca ali reševalca. Zato je pomembno, da tudi sami ohranite meje.Lahko ste sočutni, ne da bi bili ves čas na voljo.
Lahko pomagate, ne da bi prevzeli odgovornost za vse.
Lahko poslušate, ne da bi morali odpraviti vsako skrb.
Lahko spodbujate, ne da bi pritiskali.
Dobra podpora ni v tem, da tesnobo odstranimo namesto drugega. Dobra podpora je v tem, da človeku pomagamo, da se z njo postopoma nauči drugače ravnati.
Kdaj spodbuditi strokovno pomoč?
Strokovna pomoč je smiselna, kadar anksioznost traja dlje časa, se stopnjuje ali pomembno vpliva na življenje osebe. Na primer, kadar se oseba pogosto izogiba pomembnim situacijam, ima panične napade, težko spi, veliko preverja, stalno išče zagotovila ali ima občutek, da ne more več normalno delovati.Bližnji lahko pri tem pomagajo tako, da pogovor odprejo mirno in brez pritiska.
Lahko rečete:
“Opazim, da ti je zadnje čase zelo težko. Mislim, da ti pri tem ni treba biti sam/a.”
“Bi razmislil/a, da bi se o tem pogovoril/a s strokovnjakom?”
“Lahko ti pomagam poiskati možnost pomoči, odločitev pa je tvoja.”
Cilj naše podpore naj bo, da bližnji osebi pomagamo začutiti, da v svoji stiski ni sama in da obstajajo poti, kako se lahko tesnobo bolje razume in postopoma obvladuje.