Mama je rekla: »Pogovarjali sta se, da nakupujeta v trgovini, ki se ji reče Čemu. Kako so v tej trgovini napredni! Kupce sprašujejo, čemu kupujejo. To mi je pa všeč, da jim ne gre le za dobiček.«
Kako naj mami razložim, da se ta trgovina ne imenuje Čemu, da je v Aziji in da njenim lastnikom ravno gre le za dobiček?
Za mojo mamo je postal svet prehiter, a tak postaja že zame. Spominjam se, da se je v začetkih neke zdaj zelo razširjene aplikacije za zmenke tudi moj sin od srca nasmejal meni, ko sem to aplikacijo imenovala Kinder.
Ko gledam mojo mamo, vidim sebe čez nekaj desetletij. Trudim se dohitevati čas, a ta bitka je vnaprej obsojena na poraz. Prej ali slej me bo čas povozil. Kako bom živela v svetu prihodnosti? Bom še imela občutek, da me kdo razume? Bom jaz razumela svoje otroke, vnuke?
Zaenkrat še verjamem, da moje »analogne« spretnosti tudi v sedanjosti nekaj štejejo. Znam na primer uporabljati papirnati zemljevid. Na pamet znam telefonske številke svojih najbližjih, za zdaj. Znam plesti. In znam potolažiti svoje vnuke. Če vse drugo postane nepomembno, bo vsaj to slednje tudi v prihodnje nekaj štelo. V to verjamem. Če ne, svet prihodnosti ne bo zame.
V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Zato je v članku opisan primer psihoterapije izmišljen.
Alenka Turičnik, certificirana psihoanalitična psihoterapevtka