Zrela osebnostna struktura omogoča učinkovito in prožno delovanje znotraj sebe in v odnosih z drugimi. Nevrotično, mejno in psihotično strukturirani posameznik pa bo imel prilagoditvene težave.
Prepoznavanje osebnostne motnje
O osebnostni motnji govorimo, ko se težave pokažejo na vsaj dveh od teh področij:- način mišljenja, doživljanja in razumevanje sebe, drugih in dogodkov,
- način čustvenega odzivanja: intenzivnost, labilnost in primernost,
- način odnosa do drugih ljudi,
- način nadzora nad impulzi,
- nesposobnost prilagajanja.
Značilnosti osebnostne motnje
Motnja nastopi že v adolescenci ali zgodnji odraslosti. Na razvoj motnje vpliva genetika, travma, zlorabe, nasilje in odraščanje ob osebi z osebnostno motnjo.Znaki osebnostne motnje se začnejo kazati že v otroštvu in adolescenci, pogosto v obliki vedenjskih motenj: impulzivnost in potrjevanje samega sebe na negativen način, zloraba psihoaktivnih snovi, motnje hranjenja, agresivno vedenje ... Manj prepoznavni, vendar enako pomembni znaki so lahko tudi pridnost, nesamostojnost, pretirana prilagodljivost ter odvisnost od mnenja drugih.
Takšni posamezniki pogosto povzročajo napetosti, izstopajo, imajo težave pri občutenju samega sebe, reguliranju čustev, ne razlikujejo svojih predstav od resničnosti, so nezmožni prilagajanja, njihov pogled na svet in ljudi je črno-bel, lahko imajo težave pri moralnem funkcioniranju in druge težave.
Vzorci vedenja oseb z osebnostnimi motnjami izvirajo iz dejstva, da te osebe doživljajo svet drugače kot ljudje brez motnje. Njihovo dojemanje sveta je izkrivljeno s hrepenenjem po nerealnih in nedosegljivih ciljih.
Bolezen ali stanje?
Osebnostna motnja ni bolezen, ampak trajno stanje, motnja v osebnostnem delovanju.
Vrste osebnostnih motenj
Ekscentrične osebnostne motnje
Za motnje iz tega sklopa je značilno nenavadno vedenje. Izvor teh motenj pripisujejo težavam v zelo zgodnjem razvoju otroka.Shizoidna osebnostna motnja
Svoje življenje organizirajo tako, da se izogibajo stikom z drugimi ljudmi. Samozadostnost, zaščita pred odvisnostjo in občutljivostjo jim pomeni uspeh. Hrepenijo po emocionalni bližini, ampak je ne zdržijo.
Shizotipska osebnostna motnja
Za to motnjo je značilna zmanjšana sposobnost za intimne odnose, miselna in zaznavna popačenja, pogosto nenavaden videz, vedenje, govor, nenavadne zaznavne izkušnje in
razmišljanje, ki spominja na shizofrenijo.
Paranoidna osebnostna motnja
Za paranoidno osebnostno motnjo je značilno splošno nezaupanje in sumničenje drugih, vključno s prijatelji, družino in partnerjem. Posledično se oseba počuti opazovano in nenehno išče namige za potrditev svojih teorij zarote. Običajno se izolira od drugih in uničuje tesne odnose.
Blodeče osebnostne motnje
Za motnje iz tega sklopa je značilno dramatično in pretirano čustveno vedenje.Mejna (borderline) osebnostna motnja
Vsem osebam z mejno motnjo je skupna nenehna notranja napetost, kroničen občutek stresa in občutki praznine. Veliko trpljenja in stisk povzročajo sebi, pa tudi ljudem okrog sebe. Nikoli niso zares mirni in zadovoljni. Njihova potreba po bližini je pretirana, zaradi česar se nenehno počutijo zavračani, ogroženi ali pa se bližine močno bojijo. V le nekaj sekundah lahko preidejo iz trenutkov umirjenosti v trenutke jeze in tesnobe. Včasih imajo epizode paranoje, v katerih se spuščajo v tvegana vedenja; nezaščiten spolni odnos, pijančevanje, igre na srečo, samopoškodbe …
Narcistična osebnostna motnja
Ljudje z narcistično osebnostno motnjo prepoznamo po egocentričnem obnašanju. Verjamejo da so pomembnejši od drugih. Močno potrebujejo občudovanje. S svojimi dosežki pretiravajo. Ob uspehu se počutijo vznemirjeno in napihnjeno, kar jim pomaga zmanjšati občutke manjvrednosti in anksioznosti. Prikazujejo se samozadostno in neodvisno, čeprav so v sebi prestrašeni. Zmanjšana empatija, zamere in želja po maščevanju.
Antisocialna osebnostna motnja (psihopatija in sociopatija)
Skupne karakteristike: Neupoštevanje zakonov in moralnih vrednot, neupoštevanje ali popolno zanemarjanje pravic drugih, ne čutijo krivde in obžalovanja in nagnjenost k nasilnemu vedenju. Psihoterapija pri psihopatski osebnostni motnji ne prinese razultatov.
Histrionična osebnostna motnja
Ljudem s to motnjo primanjkuje samozavest, imajo nizko toleranco za frustracije, iščejo odobritev in pozornost drugih, dramatizirajo, igrajo vloge, so pretirano občutljivi, pretirano pazijo na svoj videz in obnašanje.
Tesnobne ali prestrašene osebnostne motnje
Za motnje iz tega sklopa je značilna prisotnost izrazite tesnobnosti in čustev strahu.Izogibajoča osebnostna motnja
Ljudje s to vrsto motenj pogosto doživljajo občutke manjvrednosti. Živijo v strahu pred negativno kritiko drugih, zavrnitvijo in sramotenjem. Izogibajo se sodelovanju v novih dejavnostih ali pridobivanju novih prijateljev, ker se imajo za socialno nesposobne, neprimerne in neprivlačne.
Odvisnostna osebnostna motnja
Imajo pretirano potrebo po skrbi s strani drugih. To vodi v podrejajoče in oklepajoče vedenje in strah pred ločitvijo. Posamezniki z odvisnostjo osebnostno motnjo niso sposobni sami sprejemati odločitev in se na splošno izogibajo osamljenosti.
Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja
Ljudje z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo so pogosto zelo disciplinirani, imajo potrebo po redu in se močno držijo pravil in predpisov. Zelo neprijetno se počutijo, ko jim ne uspe doseči popolnosti.
Nekaj znanih osebnosti z osebnostno motnjo
Vincent Van Gogh, Kralj Charles VI ’Nori Charles’ (1380–1422), Napoleon Bonaparte, Isaac Newton, Adolf Hitler, Joseph Stalin, Mao Zedong, Nikola Tesla, Marilyn Monroe, Janis Joplin, Anna Nicole Smith, Michael Jackson, Amy Winehouse, Kim Kardashian, Steve Jobs, Brandon Marshall, David Beckham,…Zdravljenje
Osnovno zdravljenje je psihoterapevtsko. Zdravljenje mora potekati pod vodstvom izkušenega terapevta, ki bo znal pravilno oceniti za kakšno motnjo gre, usmeriti v dodatne obravnave za blaženje simptomatike in druge terapevtske tehnike.
Pri srednji in močni intenziteti motnje zdravnik – psihiater predpiše zdravila za lajšanje simptomov. Najustreznejše oblike so psihoanalitične psihoterapije. Zdravljenje je naporno in raja več let. Težave v identiteti, čustvovanju in vedenju izginjajo počasi in stežka, vendar zdravljenje pomaga, da se oseba čez čas počuti bolje.
V psihoterapiji je glavni cilj zboljšanje posameznikovega delovanja in s tem izboljšanje njegove kvalitete življenja in dela. Učinkovitost terapevtskega procesa je odvisna od posameznikove motiviranosti za spremembo in vztrajanje v terapevtskem procesu. Problem pri obravnavi je, da se posamezniki z osebnostno motnjo redko sami od sebe odločijo za zdravljenje, saj razloge za svoje težave pripisujejo drugim in ne sebi.
Pri močno intenzivni osebnostni motnji je pomemben timski pristop, ki vključuje osebnega zdravnika, psihiatra, psihoterapevta, socialno službo in družinske člane.
Motnjo je mogoče uspešno zdraviti.
Miranda Krašna,
Specializantka razvojno
analitične psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Depresija
Nespečnost
Kdaj na svetovanje in kdaj na psihoterapijo?