V nas ženskah je globoko zasidran kolektiven občutek, da ni dovolj, da samo obstajamo, temveč ‘obstajamo, ko obstajamo za drugega’.
Obstajamo za šefa, za sodelavce, za prijatelje, za družino, za službene dolžnosti in obveznosti, ki nam jih naložijo drugi ali pa jih zadamo same sebi, z mislijo, da bomo ob zadovoljnih obrazih po naši zaslugi, zapolnile vrzel lastne vrednosti.In potem izpade, kot da smo ženske manjvredne, preslišane, spregledane, a dejstvo je, da zaradi pretekle zgodovine to same zase nezavedno izbiramo, družbi pa s tem vedno
znova pritrjujemo, da je bolj kot identiteta v odnosu do sebe, za nas ženske, normalna identiteta v odnosu do drugega. Samo poglejmo število žensk v poklicih pomoči: učiteljice,
vzgojiteljice, psihologinje, socialne delavke, kuharice, strežnice, sobarice itd., kjer spet ‘služimo’ drugim, nase pa ravno v teh poklicih najhitreje in še bolj pozabimo. Sicer pa, za te poklice smo pač ženske “rojene”…drži?
Identiteta slovenske ženske je hočeš nočeš, globoko vpletena v tihe cerkvene nauke, ki žensko postavljajo v sekundarno pozicijo – iz Adamovega rebra za Adamovo pomočnico (ne zase in iz sebe, temveč iz drugega in za drugega). Ne glede na to, kako opredeljujemo svoja verska prepričanja, je krščanstvo na naših tleh zaznamovalo oba spola, tudi in predvsem pa ženske, saj so koncepti ženskosti večinoma pripeti na žensko telo, s tem pa žensko vsak dan opominjajo na globoke kolektivne rane sramu (grešnega telesa), krivde (za zapravljen raj na tem planetu) in strahu (pred krizo identitete - kdo sploh smo ženske zase in brez drugih?). In tukaj nastopi problem.
Ko v prvi vrsti obstajamo za druge, sami redko najdemo čas za odnos s seboj. Odsotnost odnosa s seboj pa pogosto pomeni tudi odtujenost od svojega lastnega telesa, od svojih avtentičnih potreb in želja, od svoje vizije, moči in globljega smisla.
Taka ženska je navidez aktivna udeleženka družbe, a v resnici poganja kolo drugega/podjetja/družine, ne sebe. In potem se izčrpa, pregori, saj sama sebi ne zna ‘služit’ oziroma niti ne ve, kdo je ona, brez svoje vloge.Ob tem torej ne preseneča, da vsakič, ko me obišče odrasla zaposlena ženska, pogovor in gibalno-terapevtski proces neizogibno stečeta v smer:
- Osnovnih telesnih potreb – večina žensk se popolnoma zapusti. Važno je, da je delo dobro opravljeno, da so otroci razvoženi na vse aktivnosti, njena telovadba in prehrana bo že (po)čakala…
- Jeze, celo sovraštva, ki sploh nista usmerjena na druge (drugi nas rabijo), ampak nase, ker nismo zmogle še več kot iti čez sebe.
- Žalovanja za izgubljenimi leti, za stanjem popolne izčrpanosti in globoka žalost ob zavedanju, da same sebi ne znamo dajati tistega, s čimer obilno zasipavamo druge.
- Odločitev, da je treba nekaj spremeniti in nato močen strah, da bomo razpadle, da itak nismo nič brez službe/ družine v kateri se izčrpamo za druge, da smo premalo, če nismo ob koncu dneva utrujene in da v življenju nismo nič naredile, če grejo stvari pregladko in se ne matramo…
Kako si lahko pomagamo?
Za začetek začnimo s prvo točko. Kaj so tvoje telesne potrebe? Kaj rabiš, da ti fizično funkcioniraš na delovnem mestu? Daj si to. Vzemi si minuto, da med delom malo zadihaš, se pretegneš in ozavestiš v kakšni poziciji v danem trenutku počiva telo – je lačno, žejno, rabiš na wc, so tvoje oči utrujene, je tvoja zadnjica čisto zasedena?
Zavedanje svojega telesa vpliva na zavedanje tebe v tvojem telesu, s tem pa na zavedanje tvojih resnični občutkov, čustvenih reakcij in necenzuriranih misli ter želja. Hkrati zavedanje telesa in gibalnih vzorcev vodi v prepoznavanje osebnih meja – do kam dajem sebe v svet, da se ne izčrpam, koliko zmorem dati drugim in koliko potrebujem dati sebi? Navsezadnje si, v svoji ločenosti od svojega telesa in svojih potreb, tudi ti tisti ‘drugi’, ki urgentno rabi samopomoč, nego in ljubezen – najprej na fizičnem, nato pa tudi na drugih nivojih tvojega obstoja…
Sara Idzig,
Certificirana psihoterapevtka
Plesno-gibalna psihoterapija
Morda bi vas zanimalo tudi:
Stres ni izgorelost
Partnerstvo - pasti in rešitve
Psihoterapija