Za študij psihoterapije me je spodbudila svetovalno delo, ki sem ga takrat opravljala že 10 let. Veliko sem namreč delala s travmatiziranimi posamezniki in čutila sem pomanjkanje znanja, orodja, metod. Čutila sem, da potrebujem odgovore na mnoga vprašanja. Čutila sem, da ima travma globlje razsežnosti, ki jih samo svetovalno delo ne more zajeti. In tako sem se podala na pot študija psihoterapije. Moram reči, da je to prej popotovanje kot pot, saj traja precej časa in zahteva celotnega človeka, zahteva predanost, iskrenost, ranljivost, vztrajnost in veliko dela – tako v osebni terapiji, superviziji in dela s klienti. Trenutno lahko rečem, da je to ena mojih najboljših odločitev v življenju, in da sem našla svoje odgovore.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Za integrativni relacijski pristop (MCIP) je značilno, da terapija poteka v več fazah. V prvi fazi razvijamo varni, zaupni in uglašen terapevtski odnos ter delovno alianso, kar pomeni, da se oblikujejo cilji, katere posameznik želi doseči v terapiji in dogovor, kako priti do tja. Izredno pomembno v prvi fazi terapije je tudi jačanje posameznikove kapacitete za čuječnost in sočutje do sebe, saj sta to dva zelo pomembna in zdravilna dejavnika v procesu sprememb posameznikove osebnosti oz. delovanja. Spodbuja se tudi čustvena samoregulacija. Sledijo druga in tretja faza, kjer se spodbuja metakognitivno zavedanje shem in stanj osebnega občutka sebe. V tej fazi spodbujamo klienta, da živi v skladu s svojimi vrednotami in življenjskim smislom. V tretji fazi se veliko uporablja metoda čuječega procesiranja nefunkcionalnih shem oz. stanj osebnega občutka sebe, ob tem pa skrbimo, da se razvija sočutni notranji odnos do samega sebe.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Kadar človek okleva, pomeni, da je v času zorenja. V času zorenja in rojevanja neke odločitve. Takrat je potrebno počakati, da se misli, čustva in telo uskladijo, nato posledično pride odločitev, ki je za nas v tistem trenutku prava. Morebiti povprašate kakšnega prijatelja, ki je obiskoval psihoterapijo, kakšne ima izkušnje. Morebiti greste v sprehod v naravo in skušate razjasniti svoje misli, dvome, pričakovanja ter najti odgovor. Če pa kljub temu ne gre, se lahko odločite za eno uvodno srečanje in potem lažje sprejmete odločitev, ko terapevta spoznate v živo in lahko vse svoje dileme tudi mirno poveste in se nato odločite. Če bi nagovorili mene s to dilemo, bi vsekakor nagovorila ta dva dela znotraj vas. Kaj pravi tisti, ki želi obiskovati terapijo, in kaj pravi drugi del, ki tega ne želi. In potem bi oba skupaj raziskovala, da bi prišli do odločitve, ki je za vas prava. V mojem pristopu so 3 uvodna srečanja, v katerih klient spoznava mene in jaz njega in šele nato se zares odloči, ali bo začel s terapijo.
In morda še to: »Pri odločitvi za psihoterapevtski proces se najprej umirite, nekajkrat globoko vdihnite in prisluhnite svojemu notranjemu glasu!«
Barbara Hribar, hvala za vaše odgovore.